5. velikonočna nedelja

NOVA ZAPOVED

V današnjem evangeliju je Jezus postavil za razpoznavno znamenje njegovih učencev medsebojno ljubezen. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« 

I. V Edinburgu na Škotskem so se v klubski sobi zbirali izobraženci s filozofom Davidom Humom (Hume). Neki napačno pobožen katoličan pa se je vselej iz sobe umaknil, kadar je vstopil David Hume. Ta je bil znan kot brezverec. Ko je nekega dne ta katoličan zopet hotel oditi, ga je Hume zadržal, prijel za roko in mu rekel: »Dragi moj, le ostanite. Nekoč bova itak morala biti skupaj. Bojim se namreč, da bova oba pogubljena v peklu; jaz, ker nimam vere, Vi pa, ker nimate ljubezni.«

II. Ker je Bog ljubezen, je apostol Pavel zapisal: »Ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič« (1 Kor 13,2). Medsebojna ljubezen je nova, prav Kristusova zapoved. »Novo zapoved vam dam, da se ljubíte med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj«!
Nova zapoved nas vse veže in vsi bomo nekoč na sodbi morali dajati odgovor, kako smo jo izpolnili. Dobro vračati s hudim – je satansko; hudo vračati s hudim – je živalsko; dobro vračati z dobrim – je človeško; hudo vračati z dobrim pa je krščansko. To je junaška ljubezen.
Slovenija ima velik duhovni kapital, da so tisti fantje in možje, ki so bili po končani drugi svetovni vojni ustreljeni in pahnjeni v kočevske jame odpuščali in niso sovražili. Tistih nekaj, ki je iz teh jam ušlo je povedalo in napisalo, kako so obstreljeni klicali kakor Jezus na križu: »Oče, odpusti jim, Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«! Hudo so vračali z dobrim.

III. Krščanska ljubezen je še vedno najkrajša pot k veri in k resnici, čeprav ni najlažja.
V knjigi Asiška pot je popisana zgodba frančiškanskega patra  Avguština  Gemellija, ki je ustanovil univerzo Srca Jezusovega v Milanu.  Najprej je postal zdravnik. Med prvo svetovno vojno so mu zaupali kužne bolnike. Nekega dne so mu v njegov oddelek prinesli mladega vojaka bolnika pri katerem je jetika že tako močno napredovala, da se je bližal konec. Zvečer je bolnik poklical zdravnika k sebi in mu dejal: »Poslušajte g. zdravnik! Umiram daleč od svojih dragih. Če bi bila tu moja mati, bi me gotovo poljubila. Ali bi me hoteli vi poljubiti namesto moje matere za slovo«?
Gemelliju se je sprva vse uprlo. Že dalj časa pa je prebiral SP, ker se je hotel zopet okleniti krščanske vere, ki jo je v letih študija zanemaril in zavrgel. Ob vojakovi prošnji pa ga je prešinila misel: »Strahopetec! Kaj bi storil Jezus, na tem mestu, ki je umrl za vse?« Premagal je odpor in poljubil bolnika, ki se mu je hvaležno nasmehnil in rekel: »Hvala!« Prosil ga je, naj pokliče vojaškega kaplana, da bi mu prinesel sv. obhajilo – popotnico za nebesa.
Pri obredu je Gemelli stregel kaplanu, čeprav ni znal nobenih molitev. Bolnik se je kmalu nato vrnil k Bogu, zdravnik pa k veri. Postal je celo duhovnik in redovnik.
Zapoved ljubezni dela čudeže. Ni zaman Jezus dejal: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.« Amen.