PRAZNIK SVETE DRUŽINE

 1 Mz 15,1-6; 21,1-3; Heb 11,8.11-12; Lk 2,22-40

Božič se raztegne to nedeljo v praznovanje Svete družine - Jezusa, Marije, Jožefa. V njej zremo vzor za vse družine. Svetopisemska besedila letos ne poudarjajo toliko družinskih kreposti, marveč bolj veličino in pomen vere, ki je bistvena razsežnost družinskega življenja. Prav vera stke med člani družine močne vezi, ki jih tolike stvari hočejo ločiti.

V Abrahamu zremo očeta vere, ki je odgovoril na Božji klic: zapustil je svojo deželo in širšo družino, ne da bi vedel, v kaj se podaja in kam gre. Razumemo torej, da vera ne pomeni pripadati le idejam, prepričanjem, nazorom, marveč pomeni iti na pot, podati se na pot, ki nam jo Bog pokaže. Od tod tudi jasno spoznanje, da vera oblikuje trden način življenja. Verniku pomaga pri soočenju s težavami življenja. 

Jezus prihaja kot Luč, ki razsvetljuje naše življenje. To vse spremeni. Da nam drugačen pogled in poslušanje bližnjih. Pogled vere nas usposablja, da v njih vidimo tisto, kar je najlepše. In to jim pomaga, da lahko rastejo in skrbijo zase. Z Jezusom naše družine postanejo kraj vzgoje k resnični ljubezni. So polne veselja, da lahko molijo, častijo Boga in se mu zahvaljujejo. 

Na današnji dan pa ne pozabimo v naših molitvah tudi družin, ki jih preizkušata bolezen in žalost; družin, ki so raztreščene in raztrgane. Gospoda prosimo, naj srečajo pričevalce ljubezni, ki je v Gospodu.

V evangeliju vidimo Marijo in Jožefa, ki gresta v tempelj, kjer svojega otroka darujeta Gospodu. Zvesta sta obredom judovske postave… Nekateri včasih trdijo, da je dovolj le vera in da ne potrebujejo župnije in župnikovih »zgodb«. Verski obredi, še zlasti sveti zakramenti, so način, s katerim živimo in izražamo našo vero, zasidrano v srcu in živeto v občestvu. To našo vero izraža in hrani.

Starčka Simeon in Ana, ki ju Marija in Jožef srečata v templju, sta kljub starosti polna pravičnost, svežine v veri v Gospoda in nista padla v suho in monotono rutino. Do rutine pride, ko sem prisoten le v svojem telesu, moje srce pa je drugje. Vera bo resnično pristna, če nas vsak dan spravi v tek, pogon, gibanje…

Vera Simeona in Ane, ki ni rutinska vera, ki ni vera običaja, navad, je sposobna videti več in vso resnico o Jezusu, čeprav je šele dete. Tako je tudi z vero tistih, ki v evharistiji (sv. maši) iz žive vere zrejo Gospodovo navzočnost in ljubezen. Simeon razume (vidi), da bodo mnogi Gospoda zavrgli; zanj pa je Gospod vir srčnega veselja. Ve pa tudi, da bo ta otrok mnoge dvignil. Odrešenje, ki so ga dolga stoletja pričakovali, je v tukaj, v tem Otroku.

Praznik Svete družine nas torej vabi, da poglobimo našo vero, da bo bolj živahna in močna. Živeti božično skrivnost pomeni sprejeti Gospodovo Luč v naše življenje, v naše družine. Z Njim lahko rastemo v naši veri, ki nas priganja k veselemu, mirnemu in prepričljivemu (in prepričanemu) pričevanju.