KATERI SIN JE OČETU BOLJ PRI SRCU?
Zgodba
izgubljenega sina, enega izmed milijonov, kar nas je na tej naši zemlji, je v
dva tisoč letih krščanstva dajala novo upanje mnogim, ki niso bili nič slabši
kot mi. Že Jezusovi poslušalci, ki so imeli ušesa svojega srca odprta za nauk
Božjega usmiljenja, so zgodbo pravilno razumeli. V očetu, ki izgubljenega sina
sprejme s solzami veselja, so spoznali nebeškega Očeta, Boga, o katerem je že v
Stari zavezi zapisano: "Usmiljenja hočem in ne daritve … Nočem smrti
grešnika, ampak da se spreobrne in živi." V izgubljenem sinu pa so
prepoznali sami sebe. To so brž odkrili srečni cestninarji in grešniki, ki so
bili srcu božjega Zdravnika tako blizu prav zaradi svoje revščine in
bolehnosti. Niso pa mogli tega dojeti farizeji in pismouki, ki so se tako
samovšečno imeli za pravične, dobre in poštene. Bili so prepričani, da Božjega
usmiljenja in odpuščanja ne potrebujejo, saj natanko izpolnjujejo vse Božje
zapovedi. Nje je božji Učitelj upodobil v starejšem sinu, ki je bil jezen
zaradi očetove dobrote, izkazane mlajšemu bratu – klatežu!
Tudi
danes hodijo po svetu izgubljeni sinovi: med njimi sem jaz, si ti, smo kar vsi
po vrsti. Po tem svetu pa hodijo tudi "starejši" sinovi – in tudi med njimi se bomo našli! To so tisti, ki
z lahkoto obsojajo "grešnike" in nimajo zanje besedice razumevanja.
Ponavadi so to zelo pobožni ljudje, kakor so bili v Jezusovem času farizeji in
pismouki, manjka pa jim glavno: ljubezen, ki se kaže v razumevanju sočloveka in
prizanesljivosti do njegovih napak. Tako imenovani pravični kristjani radi
nastopajo v vlogi javnih tožilcev. Jezus nas opominja: "Ne sodite in ne
boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo
odpuščeno." Boga žalimo, če na grešnike kličemo njegovo kazen, ne molimo
pa za njihovo spreobrnjenje.
Pater
Albin Škrinjar je napisal dve zajetni knjigi premišljevanj na podlagi
evangelijev. Ko si v duhu predstavlja srečanje med izgubljenim sinom in
njegovim očetom, piše: "Božja ljubezen je sila, ki jo druga sila
(človekova samovolja in trma, njegova sebičnost in hudobija) zadržuje. Brž ko
ta ovira odpade, plane naprej s še večjo močjo. Samo oče tako zelo ljubi
svojega otroka; in Bog je zares naš Oče in Stvarnik. Nikoli ni zemeljski oče
tako zelo oče kot Bog, ki nam daje ne samo naravno, ampak tudi nadnaravno
življenje, in tako hrepeni, da bi nam ga vrnil, če smo ga izgubili. Z ljudmi
človek težko pride do sprave, z Bogom tako lahko! Gotovo se je najlaže pomiriti
z Bogom: le trenutek, da človek obudi popolno kesanje, in računi so poravnani.
Kako dolgo traja, da človek, ki je užaljen, obvlada vsa tista čustva sovraštva,
odpora, vse maščevalne želje do osebe, s katero se je sprl!"
Kateri sin je Očetu bolj pri srcu? Gotovo mu je ljubši človek s skesanim srcem, kot pa tisti, ki je v svoji "pravičnosti" ozkosrčen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar