22. nedelja med letom

Skrivnost ponižnosti in usmiljenja

»Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja?

Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna.

Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega usmiljenja, ne zaradi naših zaslug. Če midva še vedno trmasto vztrajava in delava razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujeva s posebnimi častmi, s tem kaževa, da še vedno nisva spoznala in okusila zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo ponudbo celo zavrneva. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen. 

Zato naju današnje bogoslužje ne vabi, naj prosiva, da bi se naučila ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi naju, naj prosiva, da bi se naučila tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nama je dana v Jezusu, da bova zaničevala vsako drugo stvar ali svojo namišljeno veličino. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da naju bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nama bo pri srcu veličina vseh. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike.