ČE SMO ZVESTI, SE NAM NI TREBA BATI
Nekdaj so po številnih slovenskih kmečkih
domovih imeli sliko Božjega očesa (v trikotniku, ki je simbol Svete Trojice) in
ob tej sliki so matere učile čisto majhne otroke: "Bog vse vidi, Bog vse ve,
greh se delati ne sme!" To ni oko policaja ali strogega sodnika, ampak
prej oko dobrega očeta, ki me vedno spremlja in mu je hudo, če po svoji krivdi
zaidem v nesrečo. In v nesrečo zaidem, čim se od njega oddaljim, brž ko ne
upoštevam ljubeznivih določb njegovih zapovedi, ki jih je Jezus povzel v eno
samo zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega.
Današnji evangelij nosi naslov
"Jezus nam daje poguma" in v razmeroma kratkem odlomku slišimo kar
trikratni "Ne bojte se!" Najprej pravi Jezus: "Ne bojte se ljudi!"
Ljudje sodimo po videzu, Bog sodi po namenih našega srca. Prišel bo dan, ko se
bodo razkrili nameni vseh src javno, vpričo vsega človeštva, in takrat se bo
videla prava vrednost človeka. Če se v življenju ravnam po načelu Bog me vidi,
zlepa ne bom neiskren, dvoličen. Če imam pred očmi dejstvo: Bog me vidi in
pozna do najglobljega kotička srca, bom iskren in se ne bom pretvarjal pred
ljudmi. Tudi se ne bom pretirano "grizel" zaradi takšne ali drugačne
sodbe ljudi. Če me hvalijo, sam najbolje vem, koliko sem vreden. Vem, da bi
lahko bil boljši, če bi koristno uporabil vse Božje darove, zato me nobena
hvala ne bo prevzela. Če me upravičeno grajajo, si bom grajo vzel k srcu in se
bom poboljšal. Če pa graja ni upravičena, me ne bo potrla, zavedajoč se, da je
pomembno edino to, kaj o meni sodi Bog. Trudil se bom biti čim boljši v
njegovih očeh. In če bom dober v Božjih očeh, tudi v očeh ljudi ne bom mogel
biti slab.
Potem smo slišali Jezusove besede:
"Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti."
Dvatisočletna zgodovina krščanstva je hkrati dvatisočletna zgodovina mučencev –
doslednih Jezusovih učencev, ki so radi žrtvovali svoje življenje, da so
ohranili nedotaknjeno zvestobo svojemu Gospodu. Vsaka bolečina, ki jo sprejmemo
iz ljubezni do Boga in se uresničuje v medsebojni človeški ljubezni, se
spremeni v biser. "Ne bojte se torej!" pravi
Jezus v tretje. Česa naj se ne bojimo? Predvsem naj se ne bojimo priznati Njega
pred ljudmi. Naj se ne bojimo pokazati, da smo njegovi učenci. Vendar Jezus ne misli
toliko na slovesne izjave in priseganja, da smo verni, misli predvsem, da ga ne
zatajimo s svojim življenjem. Pravo merilo zvestobe so dejanja in ne besede, pa
naj bodo še tako sladke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar