Gospod samo
povzema in zgolj dodatno osvetljuje, kar je poznavalcu Mojzesove postave dobro
znano, neštetokrat ponavljano:
- Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem
srcem in vso dušo in vsem mišljenjem: res celotno človekovo bitje z vsemi
svojimi zmožnostmi in danostmi naj bi bilo naravnano na Boga;
- Sprejmi Stvarnika,
darovalca življenja, Njega iz katerega vse izhaja. Njega, ki je vse dal in
vsakomur vse vedno znova, vsak trenutek daje… Njegovo je vse! Mi smo iz Njega.
On ima vse.
Saj ni nikogar
drugega, ki bi bil tako velik. Bog nima nobenega konkurenta. Če človek ne
sprejema Boga, potem si počne nekaj najslabšega za sebe. Kot, da bi si na
drevesu žagal vejo na kateri stoji. S tem se vrže sam stran, se uniči.
- Bog, na katerega
je naravnano človekovo bitje, ni nekaj odmaknjenega, meglenega, nedoločenega,
ni neki neopredeljivi "nekaj"! Je po Gospodovi besedi Nekdo, ki ga
smemo poklicati Oče naš. In, če ga iskreno pokličemo in
povabimo v svoje življenje se zelo rad odzove, nas reši, dvigne, okrepi,
osvobodi…
- še bolj približa
in "naredi otipljivo" ljubezen do Boga, ko k prvi in največji zapovedi pravi: druga zapoved je njej enaka, ljubi
svojega bližnjega kakor sam sebe.
Je mar človek
enak Bogu, bi se lahko spraševali! Daleč od tega! Je pa merilo, ki nam ga
Gospod pogosto postavlja:
- Ali nam niso
dobro znane Gospodove besede za trenutek: ko
pride v svojem veličastvu:
- Ali ni JEZUS
povzel svojih misli o človekovem odnosu do bližnjega v znani rek kar želite, da bi ljudje vam
storili, storite tudi vi njim, in tega podkrepil z isto besedo kot danes
"prvo zapoved": to
je postava in preroki; Bog nas dela sposobne delati po Njegovo, iz ljubezni
in to je Njegovo največje pričakovanje. To je cilj in smisel našega življenja,
da sprejmemo ljubezen od Boga in jo dajemo naprej, da iz nas žari, seva,
deluje… Ta zmaga nas kot pogonska energija prestavi v nebesa, k Bogu, v njegovo
navzočnost… - ali ni evangelist Janez
razločno zatrdil: kdor ne
ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl;
Vera
Pavlovih Solunčanov se je
razširila po vseh krajih, ker so začeli
posnemati Gospoda. Niso le
prekrižanih rok poslušali in prikimavali, ampak so svojo vsakdanjost
uskladili z Gospodovim naukom. Dejavna vera daje tudi moč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar