32. nedelja med letom

Eden je umrl za vse. »Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«

Razmislimo o temi smrti, ki se v jeseni že zaradi narave človeku večkrat pojavlja in ker se spominjamo umrlih. Danes o smrti govori SP. Kristjanom, ki so v stiski zaradi smrti nekaterih njihovih dragih, apostol piše: 

Kaj nam glede smrti govori krščanska vera? Nekaj zelo preprostega in veličastnega: smrt je dejstvo in je največja med našimi težavami …, toda Kristus je smrt premagal! Človekova smrt ni več isto, kot je bila prej; nekaj odločilnega se je zgodilo. Izgubila je svoje želo, kakor kača, ki je že izbrizgala svoj strup in te zato ne more ubiti. »Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Kor 15,54-55).

Toda kako je Jezus premagal smrt? Ne tako, da bi se ji izognil in jo vlekel za seboj kot nekaj, česar se je treba otresti. Premagal jo je tako, da jo je vzel nase in okusil vso njeno grenkobo. Premagal jo je od znotraj, ne od zunaj. JEZUS najbolj dobro ve, kaj je smrt! V evangeliju trikrat beremo, da je Jezus jokal; dvakrat je jokal zaradi bolečine ob mrtvem človeku. V Getsemaniju je Jezus do zadnjih globin doživljal našo človeško izkušnjo soočenja s smrtjo. »Začel se je žalostiti in trepetati,« pravijo evangeliji.

Jezus se ni soočil s smrtjo kot kdo, ki ima v rokah adut – vstajenje – in ga bo v pravem trenutku potegnil. Krik na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« kaže, da se je Jezus soočil s smrtjo kakor mi, kakor tisti, ki prestopa prag v temi in ne ve, kaj ga čaka na oni strani. Podpiralo ga je neomajno zaupanje v Očeta, h kateremu je zaklical: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!« (Lk 23,46).

Toda kaj se je zgodilo, ko je prestopil ta temni prag? Ta človek je skrival v sebi Božjo Besedo, ki ne more umreti. Smrt si je ob njem za vedno zdrobila zobe. Ni mogla »prebaviti« Kristusa in ga je morala vrniti v življenje, kot je storila velika riba z Jonom (prim. Mt 12,40).

Smrt ni več zid, pred katerim se vse zdrobi; je prehod, kar pomeni Pasha. Je neke vrste »most«, preko katerega se vstopi v življenje, ki ne pozna smrti. Jezus namreč – in tukaj je veliko krščansko oznanilo – ni umrl le zase, nam ni zapustil le zgleda herojske smrti.

»Eden je umrl za vse« (2 Kor 5,14).»On je okusil smrt za vsakogar« (Heb 2,9).

Ker mi že pripadamo Kristusu bolj, kakor nam samim (prim. 1 Kor 6,19 sl.), iz tega že sledi, da nam to, kar je Kristusovo, pripada bolj, kakor pa to, kar je naše. Njegova smrt je bolj naša kot naša lastna smrt. »Svet, življenje, smrt, sedanjost, prihodnost: vse je vaše, ker ste vi Kristusovi,« pravi sv. Pavel (prim. 1 Kor 3,22 sl.). Smrt je bolj naša, kakor smo mi odvisni od smrti; pripada nam bolj, kot mi pripadamo njej. V Kristusu smo tudi mi premagali smrt.