KATERI SIN JE OČETU BOLJ PRI SRCU?
Zgodba izgubljenega sina, enega izmed milijonov, kar nas je na tej naši zemlji, je v dva tisoč letih krščanstva dajala novo upanje mnogim, ki niso bili nič slabši kot mi. Že Jezusovi poslušalci, ki so imeli ušesa svojega srca odprta za nauk Božjega usmiljenja, so zgodbo pravilno razumeli. V očetu, ki izgubljenega sina sprejme s solzami veselja, so spoznali nebeškega Očeta, Boga, o katerem je že v Stari zavezi zapisano: "Usmiljenja hočem in ne daritve … Nočem smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi." V izgubljenem sinu pa so prepoznali sami sebe. To so brž odkrili srečni cestninarji in grešniki, ki so bili srcu božjega Zdravnika tako blizu prav zaradi svoje revščine in bolehnosti. Niso pa mogli tega dojeti farizeji in pismouki, ki so se tako samovšečno imeli za pravične, dobre in poštene. Bili so prepričani, da Božjega usmiljenja in odpuščanja ne potrebujejo, saj natanko izpolnjujejo vse Božje zapovedi. Nje je božji Učitelj upodobil v starejšem sinu, ki je bil jezen zaradi očetove dobrote, izkazane mlajšemu bratu – klatežu!
Tudi danes hodijo po svetu izgubljeni sinovi: med njimi sem jaz, si ti, smo kar vsi po vrsti. Po tem svetu pa hodijo tudi "starejši" sinovi – in tudi med njimi se bomo našli! To so tisti, ki z lahkoto obsojajo "grešnike" in nimajo zanje besedice razumevanja. Ponavadi so to zelo pobožni ljudje, kakor so bili v Jezusovem času farizeji in pismouki, manjka pa jim glavno: ljubezen, ki se kaže v razumevanju sočloveka in prizanesljivosti do njegovih napak.
Tako imenovani pravični kristjani radi nastopajo v vlogi javnih tožilcev. Jezus nas opominja: "Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno." Boga žalimo, če na grešnike kličemo njegovo kazen, ne molimo pa za njihovo spreobrnjenje.
Pater Albin Škrinjar je napisal dve zajetni knjigi premišljevanj na podlagi evangelijev.
Ko si v duhu predstavlja srečanje med izgubljenim sinom in njegovim očetom, piše: "Božja ljubezen je sila, ki jo druga sila (človekova samovolja in trma, njegova sebičnost in hudobija) zadržuje. Brž ko ta ovira odpade, plane naprej s še večjo močjo. Samo oče tako zelo ljubi svojega otroka; in Bog je zares naš Oče in Stvarnik. Nikoli ni zemeljski oče tako zelo oče kot Bog, ki nam daje ne samo naravno, ampak tudi nadnaravno življenje, in tako hrepeni, da bi nam ga vrnil, če smo ga izgubili. Z ljudmi človek težko pride do sprave, z Bogom tako lahko! Gotovo se je najlaže pomiriti z Bogom: le trenutek, da človek obudi popolno kesanje, in računi so poravnani. Kako dolgo traja, da človek, ki je užaljen, obvlada vsa tista čustva sovraštva, odpora, vse maščevalne želje do osebe, s katero se je sprl."
Kateri sin je Očetu bolj pri srcu? Gotovo mu je ljubši človek s skesanim srcem, kot pa tisti, ki je v svoji "pravičnosti" ozkosrčen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar