28. nedelja med letom

V Gospoda zaupam

2 Kr 5, 14-17; 2 Tim 2, 8-13; Lk 17, 11-19

1. Božja beseda danes našo pozornost najprej obrne k mislim o hvaležnosti, morda tudi k vprašanju, koliko mi sami znamo biti hvaležni. Sirec Naaman je preroku hvaležen za ozdravljenje: vzemi, prosim, darilo od svojega služabnika;   ozdravljeni Samarijan je slavil Boga, se vrnil k Jezusu, se mu zahvaljeval. Bodimo pozorni na nekatere misli, ki nam kažejo širši namen današnje Besede:

– Naaman: tvoj služabnik ne bo več daroval drugemu bogu kakor Gospodu – po  Gospodu, njegovi dejavnosti prihaja ozdravljenje, rešenje, on je naše upanje;

– Pavel trpi za vse, da dosežejo zveličanje, ki je v Jezusu Kristusu, vse ljudi želi povezati v veri v Odrešenika, v trdnem prepričanju, da je Gospod s svojo besedo, svojimi dejanji in s svojo navzočnostjo tisti, ki opogumlja, usmerja;

– Gospod pravi ozdravljenemu: pojdi, tvoja vera te je rešila, spet je poudarjena vera, da je Gospod tisti, ki more spremeniti smer človekove poti, ki more dvigniti iz vsake stiske. 

2. Poglejmo v našo vsakdanjost, v našo krščanskost, v našo smer razmišljanja:

– kolikokrat se srečujemo z upravičenimi očitki: govorite, da ste odrešeni, pa so vaši obrazi tako žalostni, obnašate se brezvoljno, vaša drža je sključena;

– če smo iskreni, moramo priznati, da je na tem marsikaj res, če smo iskreni, se bomo morali tudi vpraševati po vzrokih, zakaj temu tako;

– to ni postransko vprašanje, gre za bistvo, gre za vprašanje, ali v resnici verujemo, gre za vprašanje, v čem vidimo svoje odrešenje, ali ga čutimo v Kristusovem in našem križu in v vstajenju, ali nas v resnici nosi upanje.

3. Tisto držo, življenjsko smer, ki bi jo lahko povzeli z mislijo “v Gospoda zaupam” si sčasoma moremo pridobiti, če se skušamo vživeti v celovitost Kristusovega bivanja na zemlji, če skušamo videti njegovo “vsakdanjost”, njegovo neposredno besedo, njegova osebna srečanja z ljudmi, kot na primer:

– kar nadležno ga za svojo hčer prosi kanaanska žena, in Jezus jo nagradi ne le z ozdravljenjem, ampak tudi z enkratno pohvalo: o žena, velika je tvoja vera, naj se ti zgodi, kakor želiš – za ženo in za hčer je to nova smer življenja;

– gobavec, ki ga je bolezen izobčila iz družbe, po srečanju z Gospodom ne le da ozdravi, ampak spet v njej dobi svoje mesto: pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje – potrdili bodo da si zdrav, da spadaš med ljudi.

4. Kdor se resnično srečuje z Jezusom, ga pusti blizu, se pusti od njega in njegove besede dotakniti, ta začuti v sebi odrešenje. Ni dovolj samo z razumom dojeti odrešenja, potrebno ga je začutiti s srcem. Molitev je res molitev, kadar čutimo, da se pogovarjamo z Gospodom. Odrešenje prihaja na nas, ko se zavedamo, čutimo, upoštevamo, da nas ima Bog rad: Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje; Sin ni prišel, da bi sodil! Upoštevajmo širino odreševanja: drža ne bo več sključena, obrazi bodo veseli!