nedelja, 03. januar 2021

2. nedelja po Božiču

Jn 1,1–18
Bog nam je spregovoril najlepšo Besedo
 
Mnogi so nam v teh dneh stisnili roko in izrekli prijazno voščilo; morda med njimi tudi kak takšen, za katerega smo mislili, da z nami nikoli več ne bo spregovoril niti besede. 
Ko se med ljudmi po daljši tišini spet vzpostavi pretrgani stik, se zgodi nekaj, kar je podobno novemu stvarjenju, ki ga srečamo v poročilu o stvarjenju sveta. Molčati in drugemu ne privoščiti besede – to je začetek smrti, to je konec življenja in občestva. Toda s prvo besedo, četudi le s kratkim »da« ali »ne«, se spet začenja življenje in se prižge luč upanja. 

V preteklih tednih smo si morda belili glavo z vprašanjem, kaj naj drugim podarimo. Ali je še kakšno večje in lepše darilo kot spraviti se s sočlovekom, spet začeti govoriti, prekiniti tihe tedne, mesece ali celo leta, izstopiti iz nemega bivanja drug ob drugem? To je kakor novo stvarjenje v tem svetu, v katerem je toliko smrtonosnega molka, toliko bolečega odrekanja besede.
Novo leto bo toliko zares novo in mlado, če bomo sami vanj vnesli novost, če bomo znali in hoteli v naših medsebojnih odnosih vedno znova začenjati. V tem je skrivnost sreče, ki smo si jo zaželeli. Mnogi so pri iskanju sreče podobni tistemu, ki išče očala, pa jih ima na nosu. Kako malo je potrebno za srečo! 
Sveti Janez pravi, da je Bog Beseda, stvariteljska Beseda. Po  njej je bilo vse ustvarjeno. V njej je življenje in luč, ki sveti v temi. Ta Beseda je v Jezusu Kristusu za  nas postala človek. Kakor da nam je Bog za božič spregovoril svojo najlepšo in najglobljo Besedo. Nikoli je ne bo »vzel nazaj« in »preklical«, saj je postala človek iz mesa in krvi. In ta Beseda, namenjen vsakemu človeku, se glasi: »Bog te pozna, sprejema in ljubi, če se mu le hočeš odpreti.«

Ni komentarjev:

Objava komentarja