4. postna nedelja

2 Krn 36, 14-16. 19-23; Ef 2, 4-10; Jn 3, 14-21

1. Ko razmišljajoče beremo o stvarjenju človeka, ki ga je Bog ustvaril po svoji podobi in sličnosti, se kar samo od sebe postavlja vprašanje, ali ni tvegal preveč, ko ga je obdaroval s tistim, kar človeka dela najbolj podobnega Bogu, namreč z razumom in možnostjo svobodnega odločanja. Kot da se ni zavedal, da bo to razumno bitje hotelo delovati v neomejeni svobodi, v zavračanju Stvarnika in njegovih norm, v celoti avtonomno. Res se je od prvega človeka naprej pogosto pojavljala misel, kot da že dejstvo ustvarjenosti, odvisnost stvari od Stvarnika, za človeka pomeni ponižanje. Človek se je imel za dovolj preudarnega, da se odloča sam, in v našem času je to še posebej poudarjeno. Mar ni zanimivo, da temu razumnemu bitju niti najhujše posledice njegovih nepremišljenih odločitev ne odprejo oči, ampak kvečjemu žuga proti nebu: če si, zakaj si to dopustil! 

2. Tega bitja, ki kljub svoji razumnosti tolikokrat ravna nepremišljeno in sebi v škodo, Bog kljub njegovi zaletavosti in domišljavosti nikoli ni zapustil, hoče mu kazati pot iz njegovih zablodelosti, hoče mu biti v oporo:

- apostol to stalno božjo naklonjenost človeku povzema: z milostjo ste rešeni, ne iz sebe, božji dar je, in opozarja na izvir takega odnosa Boga do človeka: Bog je bogat v usmiljenju, je neskončno velik v tisti svoji širokosrčnosti, ki vedno znova utira pot prizanesljivemu in dobrohotnemu ravnanju s človekom;

- pot človeštva, ki ne neha klecati v svojih zablodelostih, in Boga, ki kljub temu ne neha biti do človeka usmiljen, povzema starozavezna kroniška knjiga: kopičili so nezvestobo, Gospod pa jim je ponovno pošiljal po svoji poslancih opomine, ker se mu je ljudstvo smililo;

- končno slišimo tudi Gospodove besede, za mnoge najlepše v evangeliju, ki jih pove v pogovoru z Nikodemom: Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje, ampak imel večno življenje – to je Bog, naš Stvarnik, naš Oče, ki tudi takrat, ko so otroci neubogljivi, ostaja Oče – ne dobrodušen starček, ki zamiži, ampak Oče, ki opomni, ki tudi kaznuje, pa v vsej ljubezni ostaja dobri Oče;  - ta osrednja misel o Bogu je tako pomembna, tako velika, da jo Gospod še dodatno pojasnjuje in potrjuje: Bog ni poslal Sina na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.

3. Kakorkoli človeštvo v svoji namišljeni vsevednosti in domišljavi modrosti blodi – poglejmo v dogajanja sedanjega trenutka – mu Gospodova navzočnost v našem svetu daje upanje, ki ga prav nobena stvar ne more več spodnesti. On je z nami, dan njegovega vstajenja je tudi za nas poroštvo rešenja in življenja.