nedelja Svete Trojice

Mt 28,16-20

"Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha."

Sveti Tomaž Akvinski, največji genij teologije, je ob koncu življenja vzporejal svoje razmišljanje o Bogu s slamo. In vendar je govoril o Bogu. Končno ima tudi slama neki odnos do zrnja. Zato upamo, da naš spoštljivi govor o Bogu, tej največji skrivnosti, ima utemeljeno vlogo. V tem razmišljanju želimo poudariti tri različne pristope k Bogu: poganskega, evangeljskega in krščanskega.

1. Antični, grško-latinski svet je ustvaril ganljivo legendo o Narcisu - sinu rečnega boga Kefisa in nimfe. Prelepega, a vase zaverovanega mladeniča je boginja ljubezni Afrodita kaznovala tako, da se je Narcis zaljubil vase. Vsepovsod je občudoval svojo lepoto: v svetlih bronastih ploščah in v vsakovrstnih ogledalih vodnih gladin. Povsod je videl le sebe. In ko je nekega dne prišel k potoku, da bi se občudoval, se je vrgel v globino in utonil.
Že pred krščanstvom so torej ljudje spoznali sterilnost in uničevalnost vase zagledane ljubezni. Ljubiti sebe, svojo lepoto, svoje kvalitete, pomeni uničiti se.
Žal smo si Ijudje mnogokrat kovali podobo Boga po tem poganskem vzorcu. Takrat namreč, ko smo si predstavljali Boga kot neskončno srečnega, bogatega, lepega . . . tam za oblaki na tronu sedečega starca; vsevednega in vsemogočnega faraona, ki se sonči v svoji slavi in zviška ukazuje roju nesrečnih množic, da ga kot faraona proslavljajo.
Če se nam upravičeno upre človek narcis in egoist, se nam v notranjosti porodi upor tudi pred takšnim bogom - vse prej kot vzorom popolnosti.
Evangeljski Bog, kakršnega nam je razodel Jezus Kristus, je drugačen. Popolnoma drugačen.

2. Evangeljsko razodetje nam razkriva troedinega Boga, ki ni kot v poganstu - sad človeške špekulacije. Sam evangelij je izraz božjega prijateljskega vabila, da vstopimo v skrivnost Boga, ki se razodeva kot dinamika življenja, kot družina, kot dom. Troedini Bog je anti-faraon, anti-Narcis; eno samo deleženje, poosebljeni odnos in darovanje. 

Zgodovina cerkvene umetnosti govori o umetniško in vsebinsko najbolj prefinjeni, najlepši upodobitvi Svete Trojice Andreja Rubljova (1360-1430). To umetnino naj bi napravil po naročilu opata Nikona v začetku 1. stoletja. Za izhodišče svoje upodobitve je pobožni menih vzel biblično pripoved o Abrahamovem gostoljubju do "treh angelov" (1 Mz 18,1-15). Trije angeli ali tri božje osebe sedijo okrog mize, ki predstavlja evharistično skrivnost. Tri božje osebe so zazrte druga v drugo, v nerazdružljivem, dinamičnem odnosu in skladju. Kakorkoli se umetnostni zgodovinarji v razlagi posameznosti razlikujejo, gre gotovo za izredno globoko biblično predstavo neskončnega, neizrekljivega, nevidnega Boga.
To skrivnost je sv. Avguštin v razlagi Svete Trojice izrazil takole: "Gledaš Trojico, če vidiš ljubezen, kajti trije so: Tisti, ki ljubi, Ljubljeni in Ljubezen." Ljubezen ni v narcisistični samozagledanosti; ni v lastnini, ni v zlitosti, marveč v zagledanosti odnosa in odkrivanju drugega; v podarjenosti in spoštovanju različnosti. V božji ogenj nenehno porajajočega se življenja pa je pritegnjen tudi človek po Kristusovi odrešenjski daritvi in samopodaritvi. Troedini Bog in človek sta dramatično vpletena v življenjski odnos. Kristjan se v ta odnos zavestno podaja in v njem najde polnost življenja.

3. Krščanski odnos do troedinega Boga. Žal so tudi med kristjani taki, ki se jim zdi pomembno verovati v Boga, toda o troedinem Bogu si ne belijo glave. Morda to pomeni, da se v vsebino vere niso zares poglobili.
"Kaj pomeni verovati?" se vpraša sv. Avguštin. Nato pa odgovarja: "Kdor veruje, se približuje, kdor ne veruje, se oddaljuje. Duša potuje z občutjem srca in ne z nogami."
Verovati v troedinega Boga ne pomeni komplicirati ideje o Bogu, marveč v molitveni vdanosti vraščati se Vanj; prepuščati se, da nas božje življenje oblikuje, krepča, uči in vodi.