V Nazaretu Jezusa zavržejo
In čudil se je njihovi neveri. Mr 6,1-6 In ni mogel storiti tam nobenega čudeža …Tokrat nas zbode
misel, da Jezus ni mogel storiti v domačem kraju nobenega čudeža. Rekli bi: Saj
je nemogoče! Kako da Bog ne more storiti čudeža? Bog ga vendarle v vsakem
primeru lahko naredi. A grozno! Ne le, da ga tokrat ne more storiti. Še več, ne
more ga storiti doma. Domači kraj je največja ovira za čudeže. Kako to? Mar ni
to slišati grozno. Dom, ki ga, če se le da, vedno radi opevamo, je največja
ovira za božje delovanje. Temu žalostnemu spoznanju v prid govori tudi Jezusova
trditev: Ni preroka brez časti, razen v domačem kraju in na svojem domu, ki je
postala pravzaprav pregovor.
Skušajmo razumeti, kaj hoče evangelij reči s
trditvijo, da Jezus v domačem kraju ni mogel storiti nobenega čudeža. Pomislite
na svoj dom, na svoje domače. Ko pridete domov, mar vas ne vidijo vedno enako.
Tudi če ste se kaj spremenili, - no, npr. po tridesetih letih, bi bilo že
logično, da ste se vsaj malo, - mar vas ne vidijo prav takšne kot ste bili pred
tolikimi leti. Vloge v družini so razdeljene in temeljito zapečatene. Lahko se
poskušate spremeniti, lahko se tudi spremenite, a doma vas bodo videli po vsej
verjetnosti nespremenjene. V domačo hišo 'pašemo' kot star kos pohištva. Tam
je, vedno isti, na istem mestu, v isti rabi itd. In če želite sporočiti, da ste
se vendarle spremenili, vam najverjetneje ne bodo verjeli! No, sedaj pa k
Jezusovemu čudežu. Jasno je, da Boga pri njegovih namerah tudi domači kraj ne
more ustaviti. Jasno pa je tudi, da domači kraj, ki ne uspe ali noče videti
sprememb, tudi čudeža ne bo opazil. Če ne morejo prepoznati vaše spremembe,
zakaj bi prepoznali čudež? Zaradi te trdovratne stalnosti, ki jo dom
predstavlja, se zdi, da so doma čudeži onemogočeni. 
Poglejmo še enkrat, zakaj
Jezus v domačem kraju ni storil nobenega mogočnega dela? Ker je: - dom največja
rutina! - rutina največja ovira za vsako novost in posledično tudi za božje
delovanje, ki nikoli ni nekaj rutinskega, starega, mrtvega. Iz tega sledi zelo
jasen sklep: Oddaljevanje od doma je temeljni pogoj za božje delovanje. Kako
Jezus preseže dom, kako si ustvari prostor za čudežno delovanje? Tako, da na
prvo mesto postavi nebeškega očeta in zrelativizira dom. Materi Mariji reče kot
dvanajstletni otrok: Zakaj sta me iskala, mar nista vedela, da moram biti v
tem, kar je mojega Očeta? To osamosvajanje od rutine doma nadaljuje prek Kane
Galilejske in materi ne dovoli, da bi si ga podrejala v njegovem delovanju.
Svoje poslanstvo mora izpolniti, ne glede na to, kaj si misli oz. reče mati! To
poslanstvo pripelje do vrhunca z ugovorom: Kdo so moja mati, kdo so moji
bratje? Moja mati in moji bratje so tisti, ki izpolnijo očetovo voljo. Božja
volja je tista, ki ovrednoti dom! Dom sam na sebi ni nič!
Mati Marija je to
čudno obnašanje sprejela, o njem premišljevala in zorela v božjem pogledu na
dom in svoje poslanstvo. Zato Sin zanjo poskrbi ob slovesu na križu. In mi? Ali
uspemo presegati svoje domove? Starši, ali uspete sprejeti, da je vaša naloga
vzgojitelja v nekem trenutku dopolnjena, potem ostane predvsem molitev in
zgled? Žal se vsi prepogosto zavrtimo v zgrešenih predstavah, ki onemogočajo
božje delovanje v našem življenju. Tako pogosto ostajamo ujeti v naslednje
poglede, ko: - nam oddaljiti se od doma, pomeni smrt. - nas plaši, da bi se
navezali na Evangelij, če ta ruši stare predstave. - nam je težko pripadati
novi skupnosti Jezusovih učencev. Pa vendar je samo v novi skupnosti, novih
ljudi mogoče ustvarjati domove, ki ne bodo ovira Resnici, božji volji,
Življenju in ne-nazadnje čudežem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar