7. velikonočna nedelja

Apd 7, 55-60; Raz 22, 12-14. 16-17. 20; Jn 17, 20-26

1. Pred očmi znana podoba: Jezus, učenci, praznična velikonočna večerja, učenci ne slutijo, kaj se pripravlja, Jezus ima prihodnje bližnje dogodke pred očmi. Šele kasneje se zavedo, to ni le praznična večerja,  je zadnja večerja, je ura slovesa,  je slovesen čas oporoke, besede imajo težo, se zarežejo v spomin:
- ljubite drug drugega, po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci: znamenje  učencev, ki ga ne more preseči nobeno govorjenje, dejavnost, vrlina, talent;
- kdor veruje vame, bo dela, ki jih opravljam, opravljal tudi sam: pristen učenec bo nosilec miru, spoštovanja in razumevanja človeka, upanja, optimizma
- Duh Tolažnik bo za vedno ostal pri vas: ta Duh bo učencu vedno znova dajal moč in trdnost, pogumno vztrajnost, ki bo zmožna premagovati nasprotovanja.
   Potem se Gospod obrača na Očeta - velikoduhovniška molitev. Zvrste se besede o učencih: tvoji so, ohranili so tvojo besedo, varuj jih hudega, posveti jih v resnici. Kako so se jim vtisnile v dušo, jih spremljale! 

2. Jezusov pogled se nato obrača na širši krog učencev: ne prosim samo za te, temveč tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame. Krog se širi, zajema vse kristjane vseh časov, besede se nanašajo na nas, na naše skupnosti.
- neposrednemu krogu učencev je naročil: ljubite drug drugega, po tem bodo vsi spoznali, to je razpoznavno znamenje.
- v prošnji za širši krog učencev pojasnjuje, v čem naj se izraža ta ljubite se:
  da bodo eno, kakor sva midva eno!

3. Edinost je torej vidno znamenje krščanske skupnosti, Cerkve v celoti, prav tako manjših skupnosti vse do družine ali do dveh sodelavcev. In ugotovitve:
- krščanski svet je razdeljen na precejšnje število Cerkva, 
- kristjani nekega področja ne morejo drugih zaradi drugačne narodnosti,
- dve krščanski družini se ne moreta zaradi sporne jablane v meji,
- dva kristjana se v službi ne moreta, ker eden vedno pušča vrata odprta.
 
4. Če upoštevamo take in podobne ugotovitve, vidimo, da poudarjanje edinosti ni suha domislica, ni prizadevanje nekih zagnancev, je izraz naše dejavne vere.
- tam je edinost, kjer se kljub različnim značajem, željam in okusom spoštujejo, govore o drugih dobro, drugim delajo dobro, skušajo drugega upoštevati;
- ali ni vse to, kar dobi skupni imenovalec v edinosti, izraz človekovega prizadevanja, da bi bil pristen Gospodov učenec?
- za te učence, za nas Gospod prosi, da bi bili z menoj tam, kjer sem jaz.