23. nedelja med letom

Mdr 9, 13-18b; Flm 9b-10. 12-17; Lk 14, 25-33

1. Biti Kristusov učenec, iti vstajenju naproti, ni preprosta stvar, kar Gospod razločno pove: kdor se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec. Takoj bi se vprašali kot nekoč učenci: kdo se torej more zveličati! Kako spoznati pot odrešenja, na njej vztrajati:
- besede iz knjige Modrosti  poudarjajo: tisti more najti pot, vztrajati, ki mu je Gospod dal modrost, mu iz višav poslal svojega svetega Duha - spomnimo se birme, zakramenta sprave, trenutkov, ko v tihoti skušamo prisluhniti Gospodu;
- Pavel v svojem najkrajšem pismu (Filemonu - prava mojstrovina) kaže to pot preko vsakdanjega dogajanja, mišljenja, obnašanja: sprejeti nekoga kot brata! 

2. Filemon vpliven v Kolosah, bogat, veren. Morda v trenutku nepotrpežljiv, jezen, nepremišljen; takrat zavre tudi sužnju Onezimu, gospodarja okrade, pobegne, znajde se v ječi, skupaj s Pavlom. Po Pavlovih besedah sprejme vero. Kratko apostolovo pismo Filemonu tudi nam marsikaj da vedeti:
- Pavel ne vrta, kdo je kriv, morda je Filemon pretrd, autoritaren, premalo razumevajoč, morda Onezim nevzgojen, nepotrpežljiv, preobčutljiv - sicer pa, ali se ne zgodi tudi v družini, kjer se imajo radi, da pride do sporov: zadostuje malo utrujenosti, nervoze in že padajo trde besede, ki se jih kmalu sramujemo;
- Pavel ne kara, ne grozi, hvali Filemona, njegovo preudarnost, zato mu vrača Onezima, sklicuje se na Previdnost, ki vse lahko obrne v dobro: morda je bil za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj – kot da slišimo še drugo Pavlovo misel: njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu;
- prav po človekovi povezanosti z Bogom naj se ustvarjajo novi odnosi med ljudmi:sprejmi ga kot mene, ne več kot sužnja, ampak kot brata.

3. Pavel želi z oznanjevanjem Kristusovega nauka vzpostavljati nove, drugačne odnose med ljudmi. Njegov pristop do medčloveških problemov pojasnjuje, da Cerkev ni poslana, da bi z revolucijami spreminjala družbeni red, ampak da bi v vsak red vnašala človeške, evangeljske odnose. Vedno so bili in bodo šefi in uslužbenci. Medsebojni odnosi so lahko res človeški, če je šef prijazen in uvideven, uslužbenec pa vesten in marljiv; lahko pa so odnosi pravi pekel, če je šef vzvišen in  surov, uslužbenec pa zanikrn, len in potuhnjen. Pavel prijazno opozarja: tudi med ljudmi, ki se imajo radi, lahko pride do sporov,  toda ne tehtajo krivde, ne tuhtajo, kako so bili užaljeni - skušajo drugega razumeti, in če so dovolj močni, da zmorejo odpuščati, jih to še bolj povezuje. Za sklep si prikličimo v spomin Gospodovo misel: kdor  nosi svoje križe in hodi za menoj, ta je moj učenec, ali kot bi rekel Pavel: drug drugemu bremena nosite, tako boste izpolnili Kristusovo postavo.