6. velikonočna nedelja

Jn 14,15–21    NE BOM VAS ZAPUSTIL

Jezus se od apostolov sicer poslavlja, a jim obenem zagotavlja, da jih ne bo zapustil. Z njimi bo in se jim bo razodeval.
Ko se sedaj oziramo nazaj, imamo vtis, da Jezus ni bil vedno s svojimi učenci in da se jim vsaj v nekaterih razdobjih ni razodeval.
Začnemo lahko kar z rimsko državo. Neusmiljeno je zatirala kristjane. Kje je bil takrat Jezus? Kje je bil Jezus za časa preseljevanja narodov, ko je bilo razdejanih mnogo cvetočih krščanskih pokrajin? Kje je bil Jezus v burnem času reformacije? … Nenazadnje: kje je danes?
Da bomo glede navedenih – in drugih nenavedenih – ugovorov pravični, se moramo vprašati, kaj je Jezus sploh obljubil.
Obljubil je, da bo njegova Cerkev mogočno drevo, v katerega krošnji gnezdijo ptice neba, imenoval pa jo je tudi mala čreda. Apostoli so poslani po vsem svetu, da bi učili vse narode, v tem istem svetu pa bodo doživljali stisko. Cerkev bo postavljena na skalo, toda to skalo bodo neprestano oblegale peklenske sile. Prazne ribiške mreže, ko so se vso noč trudili, in polne, ko je bilo najmanj pričakovati, so dale vedeti, da ima Božji ribolov posebne zakonitosti. Rečeno je bilo: jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil … Pohujšali se boste nad menoj … Preganjali vas bodo in vse hudo zoper vas lažnivo govorili … 

To in še marsikaj podobnega jim je napovedal. Obenem pa tudi: »Ne bom vas zapustil. Z vami bom vse dni do konca sveta.«
Držal je besedo, čeprav včasih drugače, kot bi pričakovali. V dobi rimskih preganjaj je imela Cerkev največ pričevalcev. V stoletjih preseljevanja se ji je pridružilo največ mladih narodov. Reformacija je kristjanom vrnila Božjo besedo, ki so jo človeška izročila potiskala na rob … Današnjo borbo med vero in nevero bo dobil tisti, ki bo človeštvo bolj ljubil in mu več dal.
Ljudje smo zmožni Jezusa zapustiti. On pa bo VEDNO držal besedo.