DROBIŽ ZA BOGA
Pesem Dva novčiča. Govori o siromašni vdovi, o kateri poročata evangelista Marko in Luka, ki je v nabiralnik jeruzalemskega templja vrgla dva bakrena kovanca. Ta dva revna novčiča sta se izgubila med zlatniki bogatašev. "Jezus pa gleda vse to, dobro ve, da ni važno zlato," pravi besedilo pesmi, ki ga je po Svetem pismu sestavil in uglasbil duhovnik Franc Juvan. "Jezus vidi v srce in učencem pove: Vdova je vrgla največ, saj je dala vse, kar ima, pa čeprav sta bila samo dva novčiča." Pesem je "pridiga", zato se končuje z naukom za življenje: "Pravi kristjan naj posnema Boga in deli iz srca, pa čeprav sam ima samo dva novčiča."
"Ni važno zlato, važno je srce." Tako bi lahko "prevedli" besede preroka Ozeja "Usmiljenja hočem in ne daritve", ki jih navaja Jezus ob koncu evangeljskega odlomka. V odnosu do svojih najbližjih se ljudje pogosto obnašamo zelo čudno: ker zanje ne najdemo časa in prave ljubezni, ki je zelo zahtevna, se hočemo "odkupiti" z darovi in darili, zlasti ob raznih praznikih in praznovanjih. Mnogi starši se čutijo "krive" pred svojimi otroki, ker se jim premalo posvečajo, pa mislijo, da bodo to poravnali z materialnimi darovi. Tudi v odnosu do Boga, našega Očeta, se kristjani ne obnašamo veliko bolje. On nam govori "Daj mi svoje srce", mi pa se mu izmikamo in mu podarjamo svoja pobožna čustva, ki so velikokrat zlagana in ponavadi ugasnejo že na cerkvenem pragu.
"Usmiljenja hočem in ne daritve." Mnogi krščanski ljudje se zelo vznemirjajo, če kdaj v petek (iz pozabljivosti) jedo meso, niti malo pa jih ne moti, da v družini, v soseski ali na delovnem mestu živijo v neprestanih prepirih ali celo sovraštvu. Tako vero, ki je značilna za farizeje vseh časov (in večji ali manjši kos farizeja tiči v vsakem od nas!), je Jezus v svojih nastopih kar se da ostro obsojal. Bogu so všeč tisti, ki so usmiljenega srca, čeprav so še tako veliki grešniki in se tega tudi zavedajo, ne mara pa trdosrčnih "pravičnikov", ki imajo druge za grešnike, ne zavedajo pa se, da so grešniki tudi sami.
Naš Bog ni nekakšen "načelnik davčne uprave", ki čaka na naše dajatve, temveč je bitje, ki pričakuje našo ljubezen kot odgovor na njegovo usmiljeno ljubezen. Ne zahteva tvoje lastnine, zahteva veliko več – tebe samega. Kdor pojmuje zakramente, nedeljsko mašo in druge krščanske "dolžnosti" kot neke vrste "drobiž", ki ga usmiljeno vržemo Bogu, da ne bodo duhovniki sitnarili, vara samega sebe. Jezus vidi v srce! Radi se pohujšujemo nad zgodovino, nad vsem, kar je bilo slabega storjenega v imenu krščanstva. Pojdimo raje vase in se zgražajmo nad lastnim polovičarstvom! Boga bi radi odpravili kot nadležnega berača s kakšnim drobižem. Pripravljeni smo mu dati nekaj zunanjega, kar nas ne stane veliko, radi bi ohranili nekaj folklore; ne dopustimo pa, da bi vera prežela naše življenje do poslednjega vlakna, da bi mogli ljubiti z vsem srcem.
Pesem Dva novčiča. Govori o siromašni vdovi, o kateri poročata evangelista Marko in Luka, ki je v nabiralnik jeruzalemskega templja vrgla dva bakrena kovanca. Ta dva revna novčiča sta se izgubila med zlatniki bogatašev. "Jezus pa gleda vse to, dobro ve, da ni važno zlato," pravi besedilo pesmi, ki ga je po Svetem pismu sestavil in uglasbil duhovnik Franc Juvan. "Jezus vidi v srce in učencem pove: Vdova je vrgla največ, saj je dala vse, kar ima, pa čeprav sta bila samo dva novčiča." Pesem je "pridiga", zato se končuje z naukom za življenje: "Pravi kristjan naj posnema Boga in deli iz srca, pa čeprav sam ima samo dva novčiča."
"Ni važno zlato, važno je srce." Tako bi lahko "prevedli" besede preroka Ozeja "Usmiljenja hočem in ne daritve", ki jih navaja Jezus ob koncu evangeljskega odlomka. V odnosu do svojih najbližjih se ljudje pogosto obnašamo zelo čudno: ker zanje ne najdemo časa in prave ljubezni, ki je zelo zahtevna, se hočemo "odkupiti" z darovi in darili, zlasti ob raznih praznikih in praznovanjih. Mnogi starši se čutijo "krive" pred svojimi otroki, ker se jim premalo posvečajo, pa mislijo, da bodo to poravnali z materialnimi darovi. Tudi v odnosu do Boga, našega Očeta, se kristjani ne obnašamo veliko bolje. On nam govori "Daj mi svoje srce", mi pa se mu izmikamo in mu podarjamo svoja pobožna čustva, ki so velikokrat zlagana in ponavadi ugasnejo že na cerkvenem pragu.
"Usmiljenja hočem in ne daritve." Mnogi krščanski ljudje se zelo vznemirjajo, če kdaj v petek (iz pozabljivosti) jedo meso, niti malo pa jih ne moti, da v družini, v soseski ali na delovnem mestu živijo v neprestanih prepirih ali celo sovraštvu. Tako vero, ki je značilna za farizeje vseh časov (in večji ali manjši kos farizeja tiči v vsakem od nas!), je Jezus v svojih nastopih kar se da ostro obsojal. Bogu so všeč tisti, ki so usmiljenega srca, čeprav so še tako veliki grešniki in se tega tudi zavedajo, ne mara pa trdosrčnih "pravičnikov", ki imajo druge za grešnike, ne zavedajo pa se, da so grešniki tudi sami.
Naš Bog ni nekakšen "načelnik davčne uprave", ki čaka na naše dajatve, temveč je bitje, ki pričakuje našo ljubezen kot odgovor na njegovo usmiljeno ljubezen. Ne zahteva tvoje lastnine, zahteva veliko več – tebe samega. Kdor pojmuje zakramente, nedeljsko mašo in druge krščanske "dolžnosti" kot neke vrste "drobiž", ki ga usmiljeno vržemo Bogu, da ne bodo duhovniki sitnarili, vara samega sebe. Jezus vidi v srce! Radi se pohujšujemo nad zgodovino, nad vsem, kar je bilo slabega storjenega v imenu krščanstva. Pojdimo raje vase in se zgražajmo nad lastnim polovičarstvom! Boga bi radi odpravili kot nadležnega berača s kakšnim drobižem. Pripravljeni smo mu dati nekaj zunanjega, kar nas ne stane veliko, radi bi ohranili nekaj folklore; ne dopustimo pa, da bi vera prežela naše življenje do poslednjega vlakna, da bi mogli ljubiti z vsem srcem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar