Prvo nedeljo po veliki noči praznujemo belo nedeljo. To je zaključek velikonočne osmine. Od leta 2000 se imenuje tudi nedelja Božjega usmiljenja. Takrat je papež sv. Janez Pavel II. razglasil poljsko redovnico s. Favstino Kowalsko za svetnico. S. Faustina je imela tako globok stik z Jezusom, da se ji je Jezus prikazoval in ji naročil, naj pove ljudem o veličini njegovega usmiljenja. Takole piše v svojem dnevniku: »Hči, ko prihajaš k sveti spovedi, k izviru mojega usmiljenja, tedaj na tvojo dušo vedno priteče kri in voda, ki je privrela iz mojega Srca, in jo oplemeniti. Tu se beda duše srečuje z Božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k ponižnim« (1602). Z vsem zaupanjem se zatekajmo k Jezusu, ki je ljubezen in usmiljenje.
Apostolska
dela (5,12-16) govorijo o velikem navdušenju Jezusovih učencev, ker
so se po njihovih besedah in molitvi zgodili mnogi čudeži, tudi ozdravljenja
težko bolnih ljudi. S preprostim srcem in polni zaupanja v Božjo previdnost so
se enodušno zbirali k molitvi. Izpred oči niso izpustili živega Jezusa, ampak
so ga oznanjali tudi z dejanji, ki so se zgodila po njih. Zavedali so se, da
Jezus deluje po njihovih rokah in besedah. Zaradi njihove gorečnosti, ljubezni
in usmiljenja je mnogo ljudi sprejelo vero.
Apostol
Janez je na otoku Patmosu doživel posebno Božje razodetje. O tem pripoveduje
odlomek iz knjige Razodetja (1,9-13.17-19). Videl je poveličanega Kristusa
in se zgrudil pred Božjim veličastvom. V videnju je doživel, kako se z Bogom
vse začenja in vse zaključuje: Jezus Kristus je Prvi in Zadnji in Živi.
V
evangeliju po Janezu (20,19-31) se srečamo z apostolom Tomažem. On je
bil apostol, ki je zelo ljubil Jezusa, a ni mogel verjeti, da je zares vstal. V
filmu R. Mertes, Tomaž me je posebej prevzela njegova drža. V iskanju resnice
se odpravi na vsa možna mesta, da bi izvedel, kaj se je v resnici zgodilo na
velikonočno jutro. Poišče Jožefa iz Arimateje in stotnika, ki so ga zaradi
pričanja prebičali in ga na pol mrtvega odvedli v puščavo na mesto, kjer so
bili zaprti tisti, ki se jim je zmračil um. Od njega izve le to, da je zasijala
močna svetloba. Ko mu prijateljica pove, da se je prikazal apostolom, ga je
sram zaradi nevere. V apostolskem zboru ga sprejmejo z veseljem in ljubeznijo.
Končno se prikaže Jezus in takrat se zgrudi pred ljubljenim Učenikom. Jezus mu
ne očita njegove nevere, ampak ga povabi in sprejme v svoje usmiljeno srce.
Tomaž je podoba človeka, ki veliko razmišlja in misli, da more vse spoznati s
svojim razumom. Toda marsikaj se ne da spoznati z razumom, ampak potrebujemo
notranje oči, da vidimo to, kar je bistveno. Bistvena je ljubezen, ki je ne
moremo videti, lahko jo le čutimo. Ker je Bog ljubezen, je tudi neskončno
usmiljen in čaka slehernega izmed nas, da se odloči in sprejme njegovo
ljubezen. »Mir vam bodi!« pravi Jezus in nas pošilja, da oznanimo, da zares
živi in nas ljubi ter je njegovo usmiljenje neskončno za vsakega človeka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar