Kar ljubiš ti, ljubim tudi jaz -- Jn 17,11b–19
Današnji evangelij obsega devet vrstic in Jezus prav tolikokrat uporablja besedo svet. Apostole pošilja v svet, obenem pa jih svari pred svetom in jim pove, da niso od sveta.
Beseda svet pomeni celotno vesolje, pomeni pa tudi človeštvo kot del vesolja. V prvem pomenu je svet dober, je pa tudi hudoben. Narava nam je mati, zaradi greha pa je ranjena. Lahko nam je tudi mačeha. Množijo se poplave, suše, potresi. Apostol Pavel pravi, da »vse stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22). K pogostim naravnim nesrečam pa pripomore tudi človek z brezvestnim ravnanjem do narave. Pa tudi človek, ki naj bi bil človeku brat, mu zna biti tudi volk.
Nekateri kristjani so hoteli reševati svet in sebe pred zlom tako, da so odhajali v puščavo ali pa odšli med samostanske zidove. Ta umik je bil v veliki večini le drugačna oblika ljubezni do istega sveta. Samostani so bili večinoma žarišča duhovnosti in središča omike in naprednega gospodarstva za bližnjo in daljno okolico, npr. Stična. Tu je bila zelo zgodaj, okoli leta 1400, zapisana slovenska beseda (Stiški rokopis). V naše kraje so stiški menihi prvi prinesli železen plug in učili naše prednike umnega kmetijstva.
Pri večini kristjanov pa je Jezusovo naročilo glede sveta izzvenelo drugače. Bil jim je klic, ki jih je vabil v svet, naj ga z Jezusovim evangelijem rešujejo in posvečujejo. Naj prinašajo Boga svetu in svet Bogu. Ker so bili kristjani polni Jezusove ljubezni, so to ljubezen oznanjali naprej, saj je Jezus dejal, da »iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6,45). Verna dekleta so nevernim fantom govorila o Jezusu in verni fantje nevernim dekletom prav tako. Tako se je Jezusovo oznanilo širilo.
To je lepo opisano v romanu Lloyda Douglasa Njegova suknja. Rimski vojaški tribun (visok častnik) Marcel Galio je v Palestini v pretresljivih okoliščinah spoznal resničnost evangelija, da Jezus živi. Bil je vodja vojakov, ki so križali Jezusa in je dobil njegovo suknjo. Vero v vstalega Jezusa je posredoval svoji zaročenki Dijani in tako je tudi ona spoznala Jezusovo ljubezen. Marcelu je govorila: »Kar ljubiš ti, ljubim tudi jaz.« Poročila sta se. Vendar to ni bilo samo kratko čustvo. Ko Marcela kot Jezusovega učenca obsodijo na smrt, umre z njim tudi žena Dijana. Trdno veruje, da bo Jezus obema pripravil novo življenje pri sebi v nebesih, če bosta zanj dala svoje življenje.
Ne newage, ne bioenergija, ne joga, ne horoskopi, ne vodnar, ne luna nas ne morejo odrešiti. Pred leti je imel v župniji pretresljivo predavanje in pričevanje mlad zdravnik specialist iz Ljubljane, ki je govoril iz lastne izkušnje, da so vse te stvari stranpot, da lahko človeka še bolj zasužnjijo – ne pa odrešijo. Edini Odrešenik je Jezus Kristus, samo on ima besede večnega življenja (prim. Jn 6,68). Amen.
Današnji evangelij obsega devet vrstic in Jezus prav tolikokrat uporablja besedo svet. Apostole pošilja v svet, obenem pa jih svari pred svetom in jim pove, da niso od sveta.
Beseda svet pomeni celotno vesolje, pomeni pa tudi človeštvo kot del vesolja. V prvem pomenu je svet dober, je pa tudi hudoben. Narava nam je mati, zaradi greha pa je ranjena. Lahko nam je tudi mačeha. Množijo se poplave, suše, potresi. Apostol Pavel pravi, da »vse stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22). K pogostim naravnim nesrečam pa pripomore tudi človek z brezvestnim ravnanjem do narave. Pa tudi človek, ki naj bi bil človeku brat, mu zna biti tudi volk.
Nekateri kristjani so hoteli reševati svet in sebe pred zlom tako, da so odhajali v puščavo ali pa odšli med samostanske zidove. Ta umik je bil v veliki večini le drugačna oblika ljubezni do istega sveta. Samostani so bili večinoma žarišča duhovnosti in središča omike in naprednega gospodarstva za bližnjo in daljno okolico, npr. Stična. Tu je bila zelo zgodaj, okoli leta 1400, zapisana slovenska beseda (Stiški rokopis). V naše kraje so stiški menihi prvi prinesli železen plug in učili naše prednike umnega kmetijstva.
Pri večini kristjanov pa je Jezusovo naročilo glede sveta izzvenelo drugače. Bil jim je klic, ki jih je vabil v svet, naj ga z Jezusovim evangelijem rešujejo in posvečujejo. Naj prinašajo Boga svetu in svet Bogu. Ker so bili kristjani polni Jezusove ljubezni, so to ljubezen oznanjali naprej, saj je Jezus dejal, da »iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6,45). Verna dekleta so nevernim fantom govorila o Jezusu in verni fantje nevernim dekletom prav tako. Tako se je Jezusovo oznanilo širilo.
To je lepo opisano v romanu Lloyda Douglasa Njegova suknja. Rimski vojaški tribun (visok častnik) Marcel Galio je v Palestini v pretresljivih okoliščinah spoznal resničnost evangelija, da Jezus živi. Bil je vodja vojakov, ki so križali Jezusa in je dobil njegovo suknjo. Vero v vstalega Jezusa je posredoval svoji zaročenki Dijani in tako je tudi ona spoznala Jezusovo ljubezen. Marcelu je govorila: »Kar ljubiš ti, ljubim tudi jaz.« Poročila sta se. Vendar to ni bilo samo kratko čustvo. Ko Marcela kot Jezusovega učenca obsodijo na smrt, umre z njim tudi žena Dijana. Trdno veruje, da bo Jezus obema pripravil novo življenje pri sebi v nebesih, če bosta zanj dala svoje življenje.
Ne newage, ne bioenergija, ne joga, ne horoskopi, ne vodnar, ne luna nas ne morejo odrešiti. Pred leti je imel v župniji pretresljivo predavanje in pričevanje mlad zdravnik specialist iz Ljubljane, ki je govoril iz lastne izkušnje, da so vse te stvari stranpot, da lahko človeka še bolj zasužnjijo – ne pa odrešijo. Edini Odrešenik je Jezus Kristus, samo on ima besede večnega življenja (prim. Jn 6,68). Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar