12. nedelja med letom

Če smo z Jezusom, se nam ni potrebno bati. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas. On svojemu lastnemu sinu ni prizanesel, ampak ga je dal v odkupnino za mnoge.« 

In nastal je silen vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo. Mr 4,35-41
Evangeljsko pripoved o Jezusovi pomiritvi viharja na Genezareškem jezeru, lahko vzamemo kot reportažo o rešitvi iz velike nevarnosti, kakor so jo doživeli Jezusovi učenci pred dva tisoč leti. Bolj kot sam zgodovinski dogodek pa je za nas pomembno njegovo sporočilo za naše življenje.

l. Prepeljimo se na drugo stran! Dogodek na jezeru pomeni slikovito podobo za vse nas, "potujoče na drugo stran". Vsakdo potuje z ene strani na drugo: z obale jutra k obali večera; iz mladosti v starost; iz dežele časnosti v deželo večnosti. Čolnič lahko dalj časa mirno pluje kot po največkrat mirnem Tiberijskem jezeru. Toda naenkrat in nepredvidoma se lahko sprosti nevihta nad mirno gladino. In stiska je tu. V takšnih trenutkih se človek zmede. Razum odpove in v globinah se prebudijo vsakovrstni strahovi.
Zmotno bi bilo pričakovati, da kristjan takšnih strahov ne bi smel imeti! Ima jih prav tako kot vsi drugi ljudje, le v nečem se razlikuje od neverujočih ljudi: namreč v tem, da ima možnost v svojem strahu obrniti se na Nekoga; iti k Nekomu, ki ima oblast in moč, da prinese mir. Jezusova enkratnost je v tem, da sredi viharja ustvarja mir."In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: Utihni, umiri se! In veter je ponehal in nastala je velika tišina."
Jezusovo življenje je bilo vsidrano v globini, katere viharji nikakršnega strahu niso mogli doseči. Bil je na krmi in je na vzglavnici spal.
Popolnoma nasprotno se je zgodilo pozneje na Oljski gori. Ob tistem boju so učenci spali, On pa je bedel in učence budil, naj ne padejo v skušnjavo, naj bodo z njim. "Niste mogli eno uro ostati budni z menoj?" (Mt 26,40)
Kaj pomeni biti kristjan? Pomeni potovati ali živeti tako, da z vsem, kar naše življenje hromi in otežuje, lahko pridemo k Jezusu ter tu najdemo svoj mir. Ko ne računamo več s svojimi močmi ali z močmi drugih Ijudi, marveč postavimo vse na Boga, h kateremu najdemo pristop po Jezusu Kristusu; ko postane - onstran psihičnih silnic našega bitja Kristus kraj naše trdnosti.
Ganljivo je in zares pravi čudež je, srečati se v življenju s človekom, ki takšno vero živi. Bila je mlada družina. Srečna in zadovoljna. On, osvajalec himalajskih vrhov, ona pa uspešna v svojem delu. Zgradila sta topel dom svojim otrokom. Vse je šlo mirno do dne, ko je on nesrečno padel s poslopja. Osamljena žena ob popolnoma paraliziranem in živčno prizadetem možu, ob vseh osebnih in družinskih preizkušnjah, najde moč, da izpove svojo VERO: "Jaz vem, da me Bog ni pozabil."   Morda so prav najhujši viharji življenja izzivi za najglobljo vero v človeku.
Tako je mogel D. Bonhoeffer, protestantski teolog, predno so ga nacisti uničili, izpovedati: "Bog nas vodi - skozi srečo in nesrečo - vedno k Bogu." 

2. Čoln sredi viharnega morja - pod to podobo so kristjani že od davnine pojmovali tudi zgodovinsko bivanje Cerkve.
Hipolit iz Rima piše: "Morje je svet, v katerem Cerkev, kot čoln sredi morskih valov, zanašajo tokovi, pa vendar je ne potopijo, ker je Kristus z njo. Sredi nje stoji znamenje zmage nad smrtjo: Gospodov križ."
Rimska Cerkev, kateri je evangelist Marko govoril, je morala skozi vihar preganjanja. Bilo je potrebno, da se v njej utrdi vera, da bo - kljub vsej človeški slabosti - premagala sovražnosti in nasprotovanja. Ista vera je potrebna tudi nam. Evangelizacija v sodobnem svetu ne bo napredovala samo zaradi tega, če se bodo Cerkvi odprle bolj ugodne zunanje okoliščine. Bistveno je, da kristjani zaživimo "novo stvar" (drugo berilo), da se poistimo s Kristusovo držo ukoreninjenosti v Očetu. Brez strahu bomo lahko živeli tisto gotovost, da namreč našega čolna ne bo zapustil On, ki morda na videz spi ali se nam zdi, da je daleč od nas.
Sredi težav in preizkušenj življenja bomo obnovili zaupanje v Gospoda - Stvarnika sveta in Gospodarja zgodovine.