Prvo berilo in evangelij sta si po vsebini podobna. V obeh primerih Bog naredi čudež – pomnoži kruh. Prvo berilo nas postavlja v čas 750 let pred Jezusovim rojstvom. Prerok Elizej je bil naslednik preroka Elija. Bil je prerok, ki je ljudem odpiral oči za pravega in edinega Boga. Imel je tudi svoje učence. Nastopila pa je huda suša v vsej deželi. Dobri ljudje pa so vedno skrbeli za ljudi, ki so jih vodili k Bogu. Tako je neki mož preroku Elizeju prinesel v vreči dvajset ječmenovih hlebov in stolčenega klasja. Poleg njega je bilo lačnih še sto mož. Dvajset hlebčkov je bilo za vse premalo. Toda Elizej je naročil: »Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: 'Jedli bodo in bo še ostalo'« (2 Kr 4,43). Postregli so ljudem in kruh se je pomnožil. Sto ljudi se je nasitilo z dvajsetimi hlebčki in kruh je še ostal po Božji besedi.
Iz današnjega evangelija se učimo dveh kreposti. Prvo je zavzeto poslušanje Božje besede. Ljudje so vse pustili, da bi poslušali Jezusa, tudi ta deček. Predstavljajmo si, da je rekel materi: »Tudi jaz bi šel poslušat Jezusa.« In mati mu je dejala: »Pojdi, ti bom pripravila malico.« In mati mu je dala v torbo pet ječmenovih hlebčkov in dve ribi. Čudimo se, da ta deček ni pojedel ne kruha ne ribi, ampak je vse to prihranil. Saj je znano, da taki dečki, ki rastejo, kar naprej jedo, kar naprej ščipljejo kruh in nekaj žvečijo. Ta deček pa je tako poslušal Jezusa, da je pozabil na malico v torbi! Lahko se ob tem vprašamo, kako mi poslušamo Božjo besedo? Rekli boste: »Ja, tam je govoril Jezus, tu pa nam govori le slaboten duhovnik.« Res je, ampak Jezus je dejal učencem, kar velja tudi za papeža, škofe, duhovnike, diakone: »Kdor posluša vas, mene posluša in kdor zavrača vas, mene zavrača« (Lk 10,16). Torej ko poslušamo duhovnika pri sveti maši, poslušamo samega Jezusa.
Druga krepost je pa hvaležnost za kruh. Apostol Janez je podrobno opisal pomnožitev kruha. Jezus se je najprej nebeškemu Očetu zahvalil. Evharistija pomeni zahvala. Potem pa je storil izreden čudež: s petimi hlebčki je nasitil pet tisoč ljudi, brez žena in otrok. Učenjaki Svetega pisma pravijo, da so apostoli kruh lomili in da se je kar množil in so ga drugi nosili naprej med ljudi. Prav tako tudi ribe. Naj nam današnja Božja beseda vzbudi hvaležnost do kruha. Jezus je naročil: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo« (Jn 6,12). Danes kruh ni več tako spoštovan kot nekdaj, ko so ljudje celo drobtino, ki je padla na tla, spoštljivo pobrali in poljubili.
Duhovnik Janez Kebe pripoveduje kaj je doživel leta 1968 v Mostarju pri vojakih. Vojaki so med kosilom iz svežega kruha delali kroglice, velike kot oreh, in jih metali drug drugemu. Redarji, ki so skrbeli za čisto obednico, so ta kruh pometali na velike kupe. Rekel sem si: »Kaj delate s kruhom, še lačni ga boste!« In res, ko je bila vojna v Bosni in Hercegovini, so ga bili mnogi lačni.
Morebiti Bog zato dopušča suše in druge elementarne nesreče, ki uničujejo polja, da bi se ljudje spet bolj zavedali, da je kruh žlahten dar iz Božjih rok, s katerim je treba spoštljivo ravnati.
Ob Božji besedi vzemimo danes s seboj dve misli: da bomo zavzeto poslušali Božjo besedo in da bomo sebe in otroke vzgajali k hvaležnosti za kruh. Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar