2. velikonočna nedelja

Današnja bela nedelja se imenuje zato, ker so bili prvi kristjani krščeni v svojih oblekah na veliko soboto ponoči pri velikonočni vigiliji, po krstu pa so dobili bele obleke in v njih hodili cel teden h katehezam (verouku). In tudi na današnjo nedeljo so prišli v belih oblekah. S tem so tudi na zunaj pokazali, da so pri krstu postali Božji otroci in da bodo krstne obljube: odpovem se hudobnemu duhu in grehu in verujem, tudi izpolnjevali. 

Današnja nedelja je nedelja Božjega usmiljenja in tudi  nedelja vere.

a) Nedelja Božjega usmiljenja. Papež sv. Janez Pavel II. je razglasil za svetnico Faustino Kowalsko, ki je umrla leta 1938. Jezus je tej svetnici govoril: »Človeštvo tako dolgo ne bo našlo miru ne pokoja, dokler se ne bo zaupno obrnilo na Božje usmiljenje. Želim, da pridejo grešniki k meni brez strahu. Največji grešniki imajo prav posebno pravico do mojega usmiljenja.« Kako je Bog usmiljen, nam govorijo Jezusove besede desnemu razbojniku na križu: »Resnično povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

b) Nedelja vere. Župniku dr. Ludviku Počivavšku je povedala neka žena, kako se je kakor na čudežen način spreobrnil njen mož. Prej je vedno preklinjal, nikoli ni hotel nič slišati o molitvi in nedeljski sv. maši. Odkar pa je bil na romanju v nekem Marijinem svetišču, je postal drug človek. Začel je redno hoditi k sv. maši in moliti rožni venec. Človek ne more verjeti, kaj se je z njim zgodilo, da je tako spremenil svoje življenje. Tudi za vaščane je bila ta nenadna sprememba velika uganka.

1. Včasih se lahko zgodi, da nas bolj presune spreobrnjenje nevernega človeka, kot pa zgled vernih ljudi. Tako je lahko neverni apostol Tomaž za mnoge mlade bolj zanimiv, kot ostali apostoli, ki so verovali, da je Jezus vstal od smrti. Apostol Tomaž se je hotel na svoje oči in s svojimi rokami prepričati in doživeti čudež, da Jezus živi. Nič ni pomagalo prigovarjanje ostalih apostolov, da so videli Jezusa.

Zanimivo je, da so ostali apostoli sprejeli Tomaževo vedenje z veliko potrpežljivostjo. Niso ga izločili iz svoje družbe, ker jim ni hotel verjeti. Sprejeli so ga takšnega, kot je bil, nezaupljivega in dvomljivega. Na ta način so apostoli vzor tudi nam, da moramo imeti potrpljenje s tistimi, ki v našem času ne morejo ali nočejo verovati. Ker je vera tudi milost, moramo moliti zanje.

2. Dodati je še treba, da dvom ni mučil samo apostola Tomaža, ampak tudi mnoge svetnike in v Herodovi ječi samega Janeza Krstnika. Čeprav je v Jordanu krstil Jezusa in doživel celó Božje razodetje, da je Jezus Božji sin, nad katerim ima veselje sam Nebeški oče, je poslal svoje učence, naj vprašajo Jezusa: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega« (Mt 11, 3)?

Četudi mora kdo izmed nas prestajati podobne preizkušnje kot apostol Tomaž, se moramo zavedati, da je čez osem dni doživel čudež srečanja. Od mrtvih vstalemu Jezusu se je s prstom dotaknil njegove srčne rane in vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!«  Nam vsem pa veljajo Jezusove besede: »Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« Kristjani v Indiji, kjer je umrl apostol Tomaž, pri vsaki sv. maši pri spremenjenju ponovijo v srcu Tomaževe besede: »Moj Gospod in moj Bog!«