II. Vse krščansko življenje se odvija v znamenju in navzočnosti Svete Trojice. Krščeni smo bili »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. V imenu Svete Trojice se novoporočenca združita v zakonu. Pri spovedi moli duhovnik kot Božji namestnik: »In jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Bog daj, da bi imeli srečno zadnjo uro, da bo ob naši bolniški postelji molil duhovnik: »Krščanska duša, potuj s tega sveta v imenu Očeta, ki te je ustvaril, v imenu Jezusa Kristusa, Sina živega Boga, ki je zate trpel, v imenu Svetega Duha, ki te je posvetil. Danes naj bo tvoj dom v Božjem miru in tvoje prebivališče pri Bogu v nebesih skupaj z Božjo Materjo Marijo in vsemi svetniki.«
III. Verska resnica je, da skrivnost Svete Trojice človek ne more spoznati. Troedini Bog se nam sam razodeva, da bi vsaj malo zaslutili, da je Bog ljubezen, da bi bili deležni ljubezni Svete Trojice. Svetniki niso veliko razpravljali o Sveti Trojici, ampak so jo pobožno častili. Sv. Edita, ki je bila hčerka angleškega kralja Edvarda, se je vedno z največjo pobožnostjo pokrižala z malim križem na čelu, na ustih in prsih s palcem desne roke že zjutraj, ko se je prebudila, in tako začela dan v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. In preko dneva je vse svoje molitve in dela začela in končala v imenu Svete Trojice. Prav tako se je pokrižala pred vsemi težavami, stiskami in skušnjavami. In tako iz dneva v dan, iz leta v leto, skozi vse življenje. Umrla je leta 984. In ko so trinajst let po njeni smrti odprli grob, da bi jo prenesli na drugo mesto, so našli telo vse strohnelo, a palec desne roke je bil popolnoma nespremenjen, takšen kot je na naši roki. S tem čudežem, je dobri Bog pokazal, kako mu je všeč naše pobožno križanje. (I. Vlašić, Čavli i ekseri)
V znamenju križa moramo ponovno odkriti lepoto in učinkovitost tega preprostega znamenja. Ko se pokrižamo, se že izročimo Sveti Trojici. Se zahvalimo za srečno preživeti dan. Zahvala je največja priprošnja. Že pri pripravi na krst starša vabim, da bi vsak dan otroka pokrižala v imenu Svete Trojice. S tem otroku že delita Božji blagoslov. Rečem jima: »Vajin otrok bo imel najlepše spomine na vaju, ko se bo zavedel, da sta zvečer prihajala k njegovi zibki, ga pokrižala na čelu in izgovorila njegovo ime in dodala: »Bog naj te varuje. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Sklenimo: vsak križ, vsak Čast bodi naj nas poveže in približa Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Sveta Trojica je naš dom, naša očetova hiša, ki je nočemo nikoli zapustiti. Amen.
Več sledov Božje vsemogočnosti je v stvarstvu, ki nas spominjajo na Sveto Trojico: za otroke: triperesna deteljica; družina: oče, mati, otroci; prostor ima 3 dimenzije: globino, višino in širino; čas: preteklost, sedanjost, prihodnost; voda: led, tekočina, para; glasba: trozvok; osnovne barve: rdeča, zelena, modra; agregatna stanja: trdo, tekoče, plinasto; ne trdimo, da je 1 + 1 + 1 = 1. Če pa vzamemo neskončnost, Bog je neskončen: neskončno + neskončno + neskončno = neskončno.
Če pozorno beremo Sveto pismo, opazimo, da nobena od treh Božjih oseb običajno ne govori o sebi, ampak govori o drugi. Bog Oče spregovori o Sinu: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte.« Jezus govori o Očetu. Sveti Duh nas uči izgovarjati Aba, Oče, kot pravi današnje berilo. To je zakon ljubezni.
Podobno naj bi tudi v družini oče uveljavljal mamino avtoriteto. Mama skuša otroka najprej naučiti izgovarjati besedico ata, še preden ga je učila izgovarjati besedo mama. Marija je ta zakon ljubezni živela v polnosti. Ko se po najdenju v templju obrne na Jezusa, mu reče: »Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala« (Lk 2,48). Stisko moža postavi pred svojo. »Tvoj oče in jaz,« ne »Jaz in tvoj oče.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar