sv. Peter in Pavel

Božja beseda današnjega praznika nam kliče v spomin dva moža, ki ju je Božja Previdnost izbrala za človeški temelj Kristusove Cerkve. Kristus je sv. Petra postavil za skalo, na kateri bo zidal svojo Cerkev, sv. Pavla pa je poklical, da bi se po njem »oznanilo dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi« (2 Tim 4,17).

I. Oba sta se spreobrnila k veri v Kristusa. Peter je že hodil za Kristusom, a ga je v noči pred njegovo obsodbo zatajil. Dvom in strah sta omajala njegovo vero. Toda, ko se je njegov pogled srečal z Jezusovim pogledom, je obžaloval svoj greh in se bridko zjokal. Njegovo spreobrnjenje h Kristusu je bilo tako trdno, da je zanj dal življenje.

II. Pavel je bil že od svoje mladosti gorečnik za Mojzesovo postavo. Zvesto se je držal Boga in mislil, da Bogu služi, če preganja Jezusove učence. Toda na poti v Damask, kamor je šel po kristjane, da bi jih zvezane pripeljal v Jeruzalem, ga je Jezusova moč in ljubezen vrgla na tla. Zaslišal je glas: »Savel, Savel, kaj me preganjaš?« Ko je vprašal: »Kdo si Gospod?« je zaslišal glas: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« In potem je kar naenkrat začel Judom oznanjati Jezusa. In kristjani so govorili: »Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je zatiral« in slavili so Boga (Gal 1,23–24). V Apostolskih delih beremo, kako so ga Judje preganjali. Pred kraljem Agripom je povedal, kako se je spreobrnil, da mu je vstali Jezus naročil: »Pošiljam te k poganom, da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temé k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi« (Apd 26,18). 

Ker je Peter umrl v Rimu, je vsak rimski škof papež (papa je grško oče) to je naslednik apostola Petra in Jezusov namestnik. Jezus je Petru zagotovil, da peklenska vrata ne bodo premagala Cerkve. To je pokazal že s Petrovo čudežno rešitvijo iz ječe, kot smo slišali v prvem berilu. Toda Cerkev zanj neprenehoma k Bogu molila. Tudi mi moramo moliti za sedanje papeža, ki nam ga je Sveti Duh po kardinalih tako presenetljivo izbral.

III. Bilo je pred leti v Ljubljani. Dekle pri 17 letih je zbolelo za hudo boleznijo. Zdravniki so rekli, da ji ne morejo pomagati. Bila je hči versko brezbrižnega uslužbenca in verne medicinske sestre. Zvečer je bila vsa družina zbrana pri njeni bolniški postelji. Imeli so odprt televizor in gledali oddajo o obisku takratnega predsednika pri papežu. Po oddaji je hči prijela očeta za roko, ga pogledala v oči in rekla: »Očka, veš, da bom kmalu umrla. Povej mi, kaj je v resnici boljše: to kar uči papež o Bogu, o nebesih  ali tisto kar praviš ti, da naše bivanje nima smisla in da izgine v nič?« Očeta je to vprašanje zelo pretreslo. Ganjen ji je odgovoril: »Boljše je poslušati, kar uči papež!«
Ko je Jezus napovedal v mestu Kafarnaumu, da bo postavil sv. evharistijo, so ga mnogi  zapustili. Takrat je dejal apostolom: »Ali hočete oditi tudi vi?« Peter je v imenu vseh odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga« (Jn 6,67–69).  Recimo za njim tudi mi: »Gospod h komu naj gremo? H komu? Samo ti imaš besede večnega življenja.« Amen.