15. nedelja med letom

V evangeliju je Jezus povedal priliko o usmiljenem Samarijanu. S tem nas je vse postavi v šolo krščanske ljubezni do bližnjega, pa naj je ta bližnji znanec ali tujec, v sreči ali nesreči, naj je zdrav ali bolan, prijatelj ali sovražnik. Kako so cerkveni očetje (prvi duhovni pisatelji) prvim kristjanom razložili to priliko?

1. Tista pot od Jeruzalema do Jerihe je pot od Adama in Eve pa do poslednjega človeka v zgodovini. In na tej poti je človeštvo padlo pod oblast hudega duha, očeta laži. Ta je prevaral človeka in mu zadal rane izvirnega greha. V teh ranah v bolečinah osebne krivde je človeštvo obležalo, kakor tisti ranjeni in na pol mrtvi potnik, oropan in zavržen kraj pota. In človeštvo je hrepenelo po odrešeniku.
Pa sta prišla po isti poti duhovnik iz templja in levit in šla mimo. Tisti duhovnik predstavlja vse duhovnike daritve v Stari zavezi pred Kristusom, tisti levit pa predstavlja Mojzesovo postavo. Oba sta šla mimo. To pomeni, niti starozavezne duhovniške daritve niti Mojzesova postava nista mogli padlemu človeštvu pomagati, ga odrešiti in ozdraviti.

2. Pa je prišel neki popoten Samarijan, usmiljeni Samarijan. Takoj zaslutimo in spoznamo, da je to Jezus Kristus. Šel je »po isti poti«, to pomeni, da je bil Božji Sin tudi človek. Vzel je nase našo naravo, naše trpljenje, naše bolečine, celo naše grehe in našo smrt. Njemu se je človeštvo zasmililo. Sklonil se je k padlemu in oropanemu človeštvu in ga odrešil. 

Prinesel je vino, tisto vino, ki postane pri sveti daritvi njegova kri. S tem vinom, se pravi s svojo krvjo, je Kristus na veliki petek izpral naše rane, nas očistil grehov, odrešil in ozdravil. Prinesel je olje. Olje je znamenje milosti Svetega Duha, ki ozdravlja, posvečuje naše duše, nas v preizkušnjah tolaži.

3. Ubogega bolnika, se pravi celotno človeštvo je odvedel v »gostišče«, to je v Cerkev. Cerkev je naš sanatorij, kjer nas sam Kristus zdravi in odrešuje. In Cerkvi je dal »dva denarja«, to pomeni dva zaklada, dvojno bogastvo: Božjo besedo in zakramente. To je dvojno zdravilo, dvojna pomoč, s katero Cerkev nadaljuje delo usmiljenega Samarijana do konca sveta. Ob koncu sveta pa Jezus ne bo več usmiljeni Samarijan, ampak pravični Sodnik, ki bo vsakemu povrnil vse stroške ljubezni do bližnjega. Tako so cerkveni očetje razložili priliko o usmiljenem Samarijanu.

4. Toda odločilni je zadnji stavek evangelija: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«  S temi besedami pa Jezus zadene vsakega izmed nas. Pri tem stavku pa se začenja naša zgodba, zgodba o našem usmiljenju, o naši ljubezni do bližnjega. In kdo je naš bližnji? Bolniki, invalidi in ostareli. Vi, ki nosite križ bolezni, onemoglosti, osamelosti.
Posnemajmo usmiljenega Samarijana in ob sodbi nam bo Jezus pravični Sodnik povrnil vse stroške ljubezni do bližnjega, kot je usmiljeni Samarijan stroške gostišča »nazaj grede povrnil«. Amen.