3. nedelja med letom

NEDELJA SVETEGA PISMA - Jezus napovedan tisoč let pred rojstvom 

Dragi bratje in sestre! Kot že rečeno, danes obhajamo nedeljo Božje besede. Dobri Bog se nam razodeva po Svetem pismu, najbolj po Božjem Sinu Jezusu Odrešeniku.

I. Na zidu nekega dvorca v Parizu se nahaja dobra slika – freska cesarja Napoleona I., ki je umrl leta 1821. Kaj bi rekli, če bi vam kdo dejal, da je ta slika nastajala več sto, celo 1000 let prej? Neki slikar naj bi pred 1000 leti potegnil nekoliko umetniških potez na zidu. 100 let za tem bi drugi slikar dodal zopet nekoliko črt. 150 let po tem bi neki slikar skiciral obraz in potem bi drugi slikarji nadaljevali skozi stoletja in tako naj bi pred rojstvom cesarja Napoleona nastala na zidu njegova slika. Rekli boste, to je nemogoče! Res je nemogoče. Sliko so naslikali po njegovi podobi potem, ko je odrastel.

II. Pa vendar je živel za zemlji človek, katerega so ljudje naslikali davno pred njegovim rojstvom. To je naš Gospod Jezus Kristus. Preroki stare zaveze so namreč izdelali natančno Jezusovo sliko, čeprav ga niso nikoli videli.
Poglejte, kaj piše 1000 let pred Jezusovim rojstvom o Jezusu prerok in kralj David: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Molitev, ki jo je Jezus molil na križu! »Prebodli so mi roke in noge, ... Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo« (Ps 22,2.17.19). Predno je Jezus umrl je molil 31 psalm: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Napoved Jezusovega vstajenja: »Svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe« (Ps 16,10). Natančno opisuje, kar se je zgodilo na veliki petek na Kalvariji in napoveduje veliko noč.
Prerok Mihej piše 700 let pred Jezusovim rojstvom, da bo Mesija, Odrešenik rojen v Betlehemu: »In ti, Betlehem v Judeji … iz tebe bo prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela« (Mih 5,1).
Prerok Izaija piše 600 let pred njegovim rojstvom: »Bil je prištet med grešnike, nosil pa je grehe številnih in prosil za grešnike« (Iz 53,12).  Nosil je naše grehe za nas je trpel. Spet moramo vzklikniti: O Jezusu piše, kot bi ga s svojimi očmi videl na Kalvariji!
Prerok Zaharija piše 500 let pred Jezusovim rojstvom, da bo izdan za »trideset srebrnikov« (kar je naredil Juda Iškarjot) in še pristavi: »Ozirali se bodo k meni zaradi tistega, ki so ga prebodli« (Zah 11, 12; 12,10b).
Zanimivo, o vsem tem je Jezus govoril dvema učencema na poti v Émavs, saj beremo v Svetem pismu: »Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih« (Lk 24,27). In jima tako utrdil njuno vero.

III. Dragi bratje in sestre! Božja beseda utrjuje tudi našo vero v Jezusa Božjega Sina. Evangelist Luka nam poroča, da je ob Jezusovem govoru neka žena vsa navdušena vzkliknila: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Da, še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.« Glejte, Jezus nas prav tako blagruje kakor svojo mater Marijo, če bomo Božjo besedo poslušali in ohranili. Amen.

I. Zgled. V začetku prejšnjega stoletja je na Dunaju umrl sloviti govornik Emanuel Veit, ki je bil rojen in vzgojen v judovski družini. Študiral je medicino, včasih pa je prišel poslušat tudi predavanja na bogoslovno fakulteto. In tako je nekega dne profesor Svetega pisma razlagal preroke, ki so pisali o Jezusu Odrešeniku. Prebral je zgornje odlomke kralja Davida in omenjenih prerokov in zaključil: »Vse to je izpolnilo do zadnje črke na Jezusu.«
To predavanje se je mladega Juda močno dotaknilo in mu ni dalo miru. Začel je študirati Sveto pismo in spoznal, da so se vse prerokbe stare zaveze izpolnile na Jezusu Kristusu, da je Jezus iz Nazareta napovedani Odrešenik sveta in Božji Sin. Seveda ne brez molitev je zaprosil za krst, potem pa postal duhovnik in slaven dunajski govornik.
 
II. Zgled. Sveto pismo – dolžni smo oznanjati Božjo besedo. Pridigar Wilhelm Busch pripoveduje, da je 17-letnim fantom, ki so bili ob koncu druge svetovne vojne poklicani v delovne brigade, vsakemu poklonil majhno Sveto pismo. Naročil jim je, da ga morajo že prvi dan zvečer položiti na mizo in brati. »To bo, kot bi padla bomba. Drugi dan bo že vse v redu. Če pa tega ne boste storili prvi dan, kasneje ne boste več mogli.« Fantje so ga ubogali. Pravi, da se je njegovemu prijatelju Pavlu zgodilo tole: Naslednje jutro ni našel Svetega pisma v svoji omarici. Ozrl se je okoli in opazil, da se eden od fantov smeje. Kmalu so se tudi drugi začeli smejati. »Ste vi ukradli moje Sveto pismo?« jih je vprašal. »Kdo ima moje Sveto pismo?« »Pri upravniku je!«
Pavel je vedel, da se bodo začele težave. Zvečer si je po koncu dela poiskal miren kraj in molil: »Jezus, čisto sam sem, sedemnajst let mi je, prosim te, ne zapusti me! Pomagaj mi, da te bom mogel priznati pred drugimi.« 
Nato je šel v upravnikovo pisarno in potrkal na vrata. Upravnik je sedel za pisalno mizo, na kateri je ležalo Pavlovo Sveto pismo. »Kaj bi rad?« »Gospod upravnik, prosim, vrnite mi moje Sveto pismo. To je moja last.« »Ah!« Vzel je knjigo in jo začel listati. »To je torej tvoje Sveto pismo! Mar ne veš, da je to zelo nevarna knjiga?« »Vem, gospod upravnik, Sveto pismo je nevarno tudi, če je zaklenjeno v omarici. Tudi takrat izziva nemir.« Bilo je, kakor da bi eksplodirala bomba. Upravnik se je zravnal na stolu. »Usedi se!« je dejal Pavlu. Začel je govoriti: »Tudi jaz sem bil nekdaj veren.« »In potem ste odpadli od vere?« ga je vprašal Pavel.
Sledil je iskren pogovor, v katerem je mož pri štiridesetih dejal 17-letnemu fantu: »V bistvu sem zelo nesrečen. Toda nazaj ne morem. Mnogim stvarem bi se moral odreči.« Fant mu je odgovoril: »Ubogi upravnik, toda Jezus je vreden vsakega odrekanja!«
Upravnik ga je odpustil s temi besedami: »Ti si srečen človek!« »Seveda, gospod upravnik!« je zatrdil Pavel. Nihče v taborišču mu od takrat ni rekel niti besede. Apostol Pavel kliče: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal« 1 Kor 9,16b). (W. Busch, Jezus naša usoda, 1994)