1. Za tiste, ki božično praznovanje skrčijo na jaslice
in božično drevesce, lučke in pesmi, v kadilo in v sneg odeto naravo, beseda
druge nedelje po božiču zveni tuje in oddaljeno do nerazumljivosti. Slišimo
besedo o modrosti, slišimo besedo o Besedi in se sprašujemo, kaj ima vse to
opraviti s praznovanjem Gospodovega prihoda med nas ljudi. Ali nam mar lahko
kaj pove o namenih Gospodovega človeškega bivanja med nami, se nas misli
današnje besede lahko v čemerkoli dotaknejo, ali pa ostajajo visoko,
nedosegljivo nad nami?
2. Besede modrega Siraha so bile zapisane okoli leta
180 pred Kristusom in so ena sama velika hvalnica Bogu, njegovi neskončnosti in
vsemogočnosti, njegovi popolnosti in neminljivosti. Vse delo stvarjenja, ki mu
človek z vsem svojim umovanjem nikakor ne more priti do dna in dokončnega
spoznanja, predvsem pa delo odrešenja, ki ima svoj vrhunec v učlovečenju druge
božje osebe, JEZUSA, povzema starozavezni pisatelj s pojmom Modrosti:
- od začetka me je ustvaril in na veke ne bom
nehala biti, to je Modrost Boga, iz katere izhaja na vse stvarstvo, pa ne le
svet okoli nas, ki ga občudujemo, ampak predvsem vsak človek kot oseba, kot
samostojno, na lasten način razmišljajoče bitje, ki se z Bogom lahko osebno
pogovarja "na ti";
- prav v tem smislu apostol še posebej slavi božjo
Modrost, ne le kot nositeljico vsega stvarstva, ampak kot tisto, po kateri je
Bog v svojih stvariteljskih načrtih pred seboj imel v prvi vrsti človeka: pred
stvarjenjem sveta nas je izvolil, da bi bili pred njim sveti in brezmadežni, in
še naprej pravi Pavel: naprej nas je določil, naj bomo po sklepu njegove
volje zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu.
3. Evangelij nam spet posreduje Janezovo misel: V
začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Grška
versko-filozofska besedila so veliko govorila o brezosebnem, neopredeljivem
Logosu, Razumu, Smislu, ki ureja svet in v vsakega človeka polaga kal razuma.
Janez prav ta izraz uporabi za drugo Božjo osebo, Kristusa, ki je z
učlovečenjem postal najvišje razodetje in najneposrednejši nagovor Boga na vse
človeštvo. Ta Beseda torej ni "nekaj nad nami", je oseba, Bog-človek,
ki nas kot betlehemski otrok nagovarja s svojo človečnostjo, ki prihaja kot mož
dejanj, po katerem ljudje začutijo, da je Bog obiskal svoje ljudstvo, ki
zagotavlja: jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, bo živel
vekomaj. Mar ni naravnost nepojmljivo, da Vsepresegajoči, Neskončni, izkazuje
človeku tako pozornost, se zanj ne le zanima, ampak ga vabi k prijateljstvu.
Ustavimo se pri tej misli: biti prijatelj Najvišjega, Večnega, mar ni to neizčrpen
vir veselja, ki ne mine, ampak ostaja, ne pozna konca. (kapucin p. Metod Benedik)
Ni komentarjev:
Objavite komentar