1. POSTNA NEDELJA

LADJA JE BOLJ VARNA KOT ČOLNIČ

    Potrudimo se, da bo naš letošnji post čas obnovitve in utrditve zaveze med Bogom in nami.

    Rečemo, da smo zgradili hišo ali pri sosedih so dokončali gradnjo hiše. Vera v Boga je tudi tako kot zgrajena hiša. Nekateri ljudje imajo zelo veliko vero. Podobno kot g. Mitja, ki nam je govoril pri maši pred 14 dnevi, kako ga je edino Jezus-Bog ozdravil in osvobodil iz zla droge! Mnogi ljudje Boga dobro poznajo, ga čutijo, vidijo njegovo pomoč! Vedo, da Sv. Duh deluje, ustvarja, ozdravlja, rešuje, osvobaja, osrečuje.... Znano jim je, da jih Jezus v življenju posluša, za njih dela in sodeluje. To so večinoma srečni ljudje. Nikogar v svojem življenju nisem srečal, ki bi bil veren, res veren in povezan z Bogom in hkrati obupan, potrt, prestrašen, zloben, žalosten… Poznam in vem za veliko ljudi, ki svoje hiše vere nikdar niso gradili ali se zanjo trudili, tako živijo v barakah, kolibah ali pa kot klošarji na cesti. Materiali za gradnjo vere so: molitev-pogovor z Bogom, dobra dela do bližnjih, branje Svetega Pisma in duhovnih knjig, ki mi pomagajo spoznati Boga.

    Vsak človek, ki ima vozniški izpit, se je moral učiti o prometu o vožnji iz učbenika, da se je naučil in so mu dali vozniško dovoljenje. Kar se tiče vere in Boga pa je človek tako brezbrižen, da misli in zahteva, da mu bo Bog sam vsilil vedenje o Njemu ali čudeže ali srečo ali ljubezen ali prijatelje...

    Zgradimo, naredimo, oblikujmo si vero. Približajmo se Bogu. Pri gradnji se potrebuje material, ki povezuje, drži skupaj materiale, nap. cement, železo, mavec…! Tako naj bo Bog naša povezava, naša moč, sreča, zmaga, veselje…

    Neka gospa je priznala, da je v kratkem obdobju hotela 2-krat narediti samomor. Hotela je izginiti, se rešiti iz pekla praznine tega življenja. Pravi, nikogar nisem čutila, da bi bil z menoj, da bi mi pomagal, da bi me varoval. Tako sama sem bila, čeprav imam zelo veliko sorodnikov. Nato me je sodelavka povabila na molitveno skupino. Tam so molili zame in Bog mi je takoj pomagal. Dal mi je milost, razsodnost, da je življenje lepo, da nam ga resnično On podarja, da me hoče voditi, da me ljubi. Gospa pravi: »100% bi se zopet hotela ubiti, če me prijateljica ne bi povabila k Bogu, k molitvi, k rešitvi, med ljudi, ki molijo, ki sprejemajo božje rešitve, pomoč, varstvo. Tega me je rešil samo Bog.«

    Berilo iz Stare zaveze poroča o potopu in zavezi, ki jo je pravični Bog sklenil s

preživelimi – zvesto Noetovo rodbino in vsemi živimi bitji. Svetemu pisatelju ne gre za to, da bi nas kratkočasil z zanimivim pripovedovanjem, temveč nam hoče povedati: Bog je pravičen in usmiljen, hoče nas rešiti – ne vsakega posamič, ampak v skupnosti, na ladji. Pogosto primerjamo življenje posameznika in skupnosti čolniču in ladji. Valovi življenja so razburkani, čolnič le po čudežu ostane na površju, ladja pa valovom lahko kljubuje. Bog hoče, da drug drugemu z molitvijo, žrtvijo in dobrim zgledom pomagamo do končne rešitve, do srečnega prihoda v pristan.
    V postnem času se "z večjo vnemo posvečajmo molitvi in delom ljubezni do bližnjega" ter tako napolnimo "baterije" svojega srca z lučjo Božje milosti. Iz lastne izkušnje vemo, da se včasih iskreno trudimo, da bi bili dobri kristjani z vsem srcem, pravi Jezusovi učenci, pa nam kmalu zmanjka moči.