nedelja, 15. marec 2015

4. POSTNA NEDELJA

Perzijski pesnik Hafis je v 14. stol. pr. Kr. zapisal: »Če bi vsak vse vedel o drugem, bi vsak rade volje vse odpustil. Ne bilo bi nobenega ponosa več, nobenega napuha!«
Če bi resnično vedeli vse o drugem; če bi vedeli, kaj drugega žene v njegovi najgloblji notranjosti; če bi doživeli vse njegove strahove; videli podobo o njem samem in o svetu z njegovimi očmi; če bi izkusili mi sami vsa njegova razočaranja, ranjenosti in ponižanja; takrat šele bi lahko rekli, da svojega bližnjega resnično poznamo.
In če bi drugega resnično razumeli, ta ne bi imel nobenega razloga več, da bi se hotel  navzven delati več, kot dejansko je. Ne bi mu bilo treba svoje strahove in negotovosti prikrivati, s tem da bi se ali skrival pred drugimi ali vedno znova iskal dodatno pozornost in priznanje, kot to ljudje običajno delamo in tako z drugimi manipuliramo.
Če bi bili mi do drugih vedno odprti in prosojni; če bi se resnično zanimali za njegove interese in želeli resnično poznati njegovo notranjost; in če bi po drugi strani sami doživljali s strani drugih toliko simpatije, zanimanja in ljubezni, kot si tega dejansko želimo; potem ne bi bilo nikakršnega razloga, da vsak od nas pred drugimi dela svojo čim lepšo fasado, za katero se tako radi skrivamo. Ne bi se nam bilo treba nenehno truditi, da naredimo pred drugimi čim lepši vtis in pokažemo čim lepši obraz, kot pravimo.
V tem primeru bi nas nič ne skrbelo, kaj drugi o nas dejansko mislijo. Resnično. Če bi drug o drugem vse vedeli, ne bi bilo prostora za noben ponos in napuh, kot pravi zgoraj omenjeni pesnik. Potem namreč ne bi bilo potrebe, da skrivamo svojo notranjo revščino, svojo odvisnost, in ranljivost. Kajti o drugem ne bi mislili nič več in nič manj, kot resnično je.
Ker pa je sedaj tako, kot je, se marsikdaj čutimo preveč ujete in v sebi zvezane, da bi lahko resnično razumeli drug drugega. Ker pa se ne razumemo, tudi druge težko prenašamo, pa tudi vse tisto, kar jih zaznamuje in določa.
Bog pa nas resnično pozna v svojem Sinu. Za kar smo sami nesposobni, to stori Bog. »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil, ampak imel večno življenje.«

Bog ne živi, kakor pogosto mi, zaprt in ujet sam vase, ampak vstopa v našo resničnost in jo napravlja dostopno in prosojno, najprej v svojem stvarstvu, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu, v katerem je človek kakor mi. On ni človeku nasproten, ne ostaja njegov nezainteresirani opazovalec, ampak postane sam del nas, da bi nas resnično spoznal v vsej naši najgloblji notranjosti. V Jezusu Kristusu je Bog pokazal, da natančno ve, kaj pomeni biti človek v vseh njegovih razsežnostih, od tega, kako se naše življenje začne, do tega, kako se v umiranju konča. Vse človeško je delil z nami, da bi ne ostal za nas nek tujec,ampak da bi vse vedel o nas. 
Zato nam je tudi daroval večno življenje, pravi Jezus v današnjem evangeliju. Podaril nam je resnično, neuničljivo, pravično življenje. Sedaj nam ni treba, da bi bežali proč od Boga, se pred njim skrivali, se delali lepše kot smo, se pretvarjali. Kajti on točno ve, kakšni in kdo smo. Bog nas popolnoma pozna. Pozna nas celo bolje, kot mi poznamo sami sebe. Kajti on je po ljubezni naš stvarnik, po Jezusu pa naš brat. Zato lahko premaga vsak nesporazum in vsak pridržek. Mi lahko z njim živimo taki kot smo, z vsemi našimi napakami in pomanjkljivostmi, z vsemi našimi krivdami in nedoslednostmi. Upamo lahko, da bo vse to odpustil, če se bomo z njim srečali v ljubezni. To je življenje, ki nam ga hoče dati.
Rešeni smo lahko samo preko srečanja z njim. Srečanje z njim pa kljub našim grehom in uboštvu ni nobena sodba, ampak osvoboditev iz naše majhnosti in ozkosti v njegovo Božjo neskončno širino in resnično življenje. Če bi bili mi za večno obsojeni na to, da bi on za nas ostal tujec ter mi drug do drugega, pravi Jezus v evangeliju, če bi ostali ujeti v našo omejenost, osamljenost in strah, bi bila to za nas obsodba: neizprosna obsodba, da je naše življenje zgrešeno in to za vedno.

Zato lahko odgovorimo perzijskemu pesniku: »Če drugi ne, potem vsaj Bog ve vse o nas, ker nas ljubi. Bolj kot to skušamo razumeti že sedaj, več je tega  večnega, resničnega življenja v nas že sedaj.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar