Perzijski
pesnik Hafis je v 14. stol. pr. Kr. zapisal: »Če bi vsak vse vedel o
drugem, bi vsak rade volje vse odpustil. Ne bilo bi nobenega ponosa več,
nobenega napuha!«
Če bi resnično vedeli vse
o drugem; če bi vedeli, kaj drugega žene v njegovi najgloblji notranjosti; če
bi doživeli vse njegove strahove; videli podobo o njem samem in o svetu z
njegovimi očmi; če bi izkusili mi sami vsa njegova razočaranja, ranjenosti in
ponižanja; takrat šele bi lahko rekli, da svojega bližnjega resnično poznamo.
In če bi drugega resnično
razumeli, ta ne bi imel nobenega razloga več, da bi se hotel navzven
delati več, kot dejansko je. Ne bi mu bilo treba svoje strahove in negotovosti
prikrivati, s tem da bi se ali skrival pred drugimi ali vedno znova iskal
dodatno pozornost in priznanje, kot to ljudje običajno delamo in tako z drugimi
manipuliramo.
Če bi bili mi do drugih
vedno odprti in prosojni; če bi se resnično zanimali za njegove interese in
želeli resnično poznati njegovo notranjost; in če bi po drugi strani sami
doživljali s strani drugih toliko simpatije, zanimanja in ljubezni, kot si tega
dejansko želimo; potem ne bi bilo nikakršnega razloga, da vsak od nas pred
drugimi dela svojo čim lepšo fasado, za katero se tako radi skrivamo. Ne bi se
nam bilo treba nenehno truditi, da naredimo pred drugimi čim lepši vtis in
pokažemo čim lepši obraz, kot pravimo.
V tem primeru bi nas nič
ne skrbelo, kaj drugi o nas dejansko mislijo. Resnično. Če bi drug o drugem vse
vedeli, ne bi bilo prostora za noben ponos in napuh, kot pravi zgoraj omenjeni
pesnik. Potem namreč ne bi bilo potrebe, da skrivamo svojo notranjo revščino,
svojo odvisnost, in ranljivost. Kajti o drugem ne bi mislili nič več in nič
manj, kot resnično je.
Ker pa je sedaj tako, kot
je, se marsikdaj čutimo preveč ujete in v sebi zvezane, da bi lahko resnično
razumeli drug drugega. Ker pa se ne razumemo, tudi druge težko prenašamo, pa
tudi vse tisto, kar jih zaznamuje in določa.
Bog pa
nas resnično pozna v svojem Sinu. Za kar smo sami nesposobni, to stori Bog. »Bog
je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se
nihče, kdor vanj veruje ne pogubil, ampak imel večno življenje.«
Bog ne živi, kakor pogosto
mi, zaprt in ujet sam vase, ampak vstopa v našo resničnost in jo napravlja
dostopno in prosojno, najprej v svojem stvarstvu, še posebej pa v svojem Sinu
Jezusu, v katerem je človek kakor mi. On ni človeku nasproten, ne ostaja njegov
nezainteresirani opazovalec, ampak postane sam del nas, da bi nas resnično
spoznal v vsej naši najgloblji notranjosti. V Jezusu Kristusu je Bog pokazal,
da natančno ve, kaj pomeni biti človek v vseh njegovih razsežnostih, od tega,
kako se naše življenje začne, do tega, kako se v umiranju konča. Vse človeško
je delil z nami, da bi ne ostal za nas nek tujec,ampak da bi vse vedel o nas.
Zato nam je tudi daroval
večno življenje, pravi Jezus v današnjem evangeliju. Podaril nam je resnično,
neuničljivo, pravično življenje. Sedaj nam ni treba, da bi bežali proč od Boga,
se pred njim skrivali, se delali lepše kot smo, se pretvarjali. Kajti on točno
ve, kakšni in kdo smo. Bog nas popolnoma pozna. Pozna nas celo bolje, kot mi
poznamo sami sebe. Kajti on je po ljubezni naš stvarnik, po Jezusu pa naš brat.
Zato lahko premaga vsak nesporazum in vsak pridržek. Mi lahko z njim živimo
taki kot smo, z vsemi našimi napakami in pomanjkljivostmi, z vsemi našimi
krivdami in nedoslednostmi. Upamo lahko, da bo vse to odpustil, če se bomo z
njim srečali v ljubezni. To je življenje, ki nam ga hoče dati.
Rešeni smo lahko samo
preko srečanja z njim. Srečanje z njim pa kljub našim grehom in uboštvu ni
nobena sodba, ampak osvoboditev iz naše majhnosti in ozkosti v njegovo Božjo
neskončno širino in resnično življenje. Če bi bili mi za večno obsojeni na to,
da bi on za nas ostal tujec ter mi drug do drugega, pravi Jezus v evangeliju,
če bi ostali ujeti v našo omejenost, osamljenost in strah, bi bila to za nas
obsodba: neizprosna obsodba, da je naše življenje zgrešeno in to za vedno.
Zato lahko odgovorimo
perzijskemu pesniku: »Če drugi ne, potem vsaj Bog ve vse o nas, ker nas ljubi.
Bolj kot to skušamo razumeti že sedaj, več je tega večnega, resničnega
življenja v nas že sedaj.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar