1. Samo po sebi se nam zdi
razumljivo, da je v sodobnem gospodarstvu, pa naj bo kakršnekoli oblike, vse
natančno preračunano in predvideno, preverjene so celo meje tveganja; vse je
pač odvisno od nas, od naših tehničnih pripomočkov in od ritma našega dela.
Tako si umišljamo. Kako naj v takem okolju, v taki miselnosti, poslušamo
prispodobo o božjem kraljestvu, ki raste kakor raste posejano seme ne glede na
to ali človek, ki ga je posejal, bedi ali spi. Ali ni beseda o božjem
kraljestvu, o Cerkvi, ki naj bi se razrasla kakor se vsejano zrno razraste v
veliko rastlino, pripoved za optimiste ali celo za naivce, pri čemer pesimisti
nejeverno zmajejo z glavo? Kako naj to prispodobo razume krščanska skupnost, ki
tako rada meri svojo živost in razgibanost s statističnimi podatki o številu
krstov, porok, nedeljskega obiska v cerkvi, s podatki o obnovitvenih delih in
odmevnih prireditvah ob veliki udeležbi?
2. Beseda, ki jo
danes slišimo, nas postavlja na drugačna, poudarimo, realna tla:
- mar nam ne da že
četrturna toča ali nenaden vihar vedeti, da le ni vse odvisno samo od nas in
naših preračunavanj, ampak igrajo vlogo še drugi dejavniki, čisto naravni in
nam dobro znani, ki nas pa vendar vedno znova presenečajo in jih človek
preprosto ne more stlačiti v računalnik ter jih po svoje obvladovati;
- Beseda nas razločno želi
opozoriti, da je stalno na delu še nekdo, ki s svojo močjo vse presega,
Stvarnik, ki podarja življenjsko silo, da mladika požene veje in obrodi sad in postane
krasna cedra, ki ga je vendar treba upoštevati kot začetnika vsake
rasti in napredovanja, kot o njem pravi Pavel: nič ni tisti, ki sadi, in
nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog;
- pri tem pa prav tako ne
moremo mimo ugotovitve, ki jo je Pavel povzel v današnjo misel: v veri hodimo, ne v
gledanju - ta božja dejavna navzočnost v svetu nam ob vseh
razglabljanjih in ugibanjih ostaja nejasna, največkrat nerazumljiva, nevidna,
neotipljiva, samo v veri jo lahko sprejemamo;
- apostol pa tudi
nadaljuje: vedno smo polni zaupanja, tudi takrat, ko ne vidimo
več poti pred seboj, se zanašamo na Boga, na njegovo dobrotno roko, ki se je
lahko oprimemo, prepričani smo, da nas Gospod, naš Oče, nikoli ne izpusti
izpred oči, njegova naklonjenost nas vedno spremlja.
3.
Cerkve in njenega odrešenjskega poslanstva ne moremo strniti v nekake
sociološke modele, ne skrčiti na etični zakonik dobrih del; kar Cerkev
želi posredovati v svojem okolju, je človeku dar Boga, ki je dal
svojega Sina, da bi vsak, kdor veruje vanj, imel večno življenje. Za
nekatere je prihodnost le smrt in nič, za druge je brezvoljna vdanost v usodo.
Za verujočega človeka pa ni ne čakalnica ne solzna dolina, ampak
življenje, ki skuša biti izpolnjeno z deli ljubezni v veri, da je Gospod
premagal smrt in tudi nam ljudem zagotovil neminljivo življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar