ZAKAJ
VERUJEM V BOGA?
Neka študentka pravi:
Iskanje odgovora je namreč dolg proces, ki traja leta in leta. Zdi se,
kakor da bi bil odgovor zavit v tančico skrivnosti. In prav je tako. Včasih bi
radi takoj dobili, kar želimo. Vendar imam sama izkušnjo, da me hitri odgovori
drugih niso zadovoljili. Potrebovala sem čas in predvsem lastne izkušnje, da
sem sama doumela, kaj so mi želeli povedati.
Danes lahko rečem, da verujem zaradi
vsaj treh stvari, ki jih vera prinaša. Prvič: ker slutim, da je v Jezusovem nauku
resnica.»In
spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. (Jn 8,32)« Danes mi življenje ponuja številne
možnosti, kako naj se v neki situaciji odločim. Včasih sem kar zmedena, ko
iščem odločitev, ko bi bila prava in ne samo ugodna. Jezusov nauk mi ponuja
jasne smernice. In drugič: vera prinaša mir. 'Tisti Mir, ki ga svet ne more
dati'. V to sem trdno prepričana. To mi potrjuje pogled na številne stare
ženice, ki vztrajno hodijo k maši, njihovi obrazi pa so tako spokojno mirni.
Imajo nekaj, po čemer hrepeni tudi moje srce.
In tretjič: verujem, ker vem, da sem ljubljena. Tudi kadar nisem
popolna. Tudi kadar sem slabotna in se napačno odločim, sem ljubljena. Ne
zaradi mene. Pač pa zato, ker je Bog ljubeč in ker je njegova lastnost, da
ljubi. In ker vem, da je vedno z mano in pazi name. Kot je bil v začetku
letošnjega oktobra, ko sem se s kolesom odpeljala v center. Po celem dnevu
aktivnosti in pogovorov sem ponovno sedla na kolo in se odpeljala naravnost
proti domu, saj sem bila preveč utrujena, da bi spotoma zavila še v trgovino,
kakor je bil moj prvotni plan. Tako sme se vozila in čudila, zakaj moram tokrat
toliko več energije vložiti v poganjanje kolesa. Pravega vzroka nisem mogla
odkriti. Po pol ure vožnje sem prispela do doma. Skočila sem na tla in hotela
kolo postaviti v betonski boks. Dvignila sem prednji del in presenečena
obstala. Prednje kolo se namreč ni dvignilo. Ostalo je na tleh, saj je vijak
popustil, tako da sem imela na lepem kolo v dveh delih. Samo pomislila sem
lahko, kakšno srečo sem imela, da se ni to zgodilo že med potjo. In z
občudovanjem sem se ozrla v nebo in se zahvalila za varstvo. Moja cimra mi je
pozneje rekla: »Veš, danes godujejo angeli varuhi.«
Takšni drobni dogodki, ki jih doživim sama ali pa mi jih povedo drugi,
potrjujejo mojo vero. Le dovolj odprto srce moramo imeti, da takšne dogodke
vidimo in se jim lahko čudimo. Jih sprejmemo kot čudeže.
Vsem mladim in manj mladim želim
veliko poguma in vztrajnosti pri iskanju odgovora na to življenjsko
vprašanje. »Kajti vsak, kdor prosi,
prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. (Lk 11,10)«
Ni komentarjev:
Objavite komentar