Am 8,
4-7; 1 Tim 2, 1-8; Lk 16, 1-13
1. Božja
beseda nam spet odstira pogled v tisto razsežnost življenja, ki sega preko
groba, v večnost, neminljivost, v življenje v izobilju; obenem razločno da
vedeti, da se usoda naše večnosti začenja in odloča na zemlji, tukaj in zdaj, v
naši trdi in otipljivi vsakdanjosti. O tem spregovore prerok, apostol, Kristus.
2. Prerok
Amos, božji glasnik v 8. stol. pred Kristusom, brez dlake na jeziku govori o
sodobnikih, ki brez slehernega človeškega ozira, teptajo bližnjega, predvsem
človeka, ki nima materialne gotovosti, vplivnih botrov, kradejo mu njegov kruh,
njegovo dostojanstvo: za majhen denar bomo kupili reveža,
za par čevljev ubožca.
Kot da Amos v tisočletni razdalji vidi, kaj se dogaja v deželi na sončni strani
Alp. Pripominja: Bog ne bo pozabil, kaj počno brezobzirni. Tudi za te velja: njih dela gredo z njimi, kakršna pač so!
3. Pavel
zemeljsko-večnostno razsežnost življenja predstavlja na svoj način, posebej
poudarja, da je drugo v jedru in bistveno povezano s prvim. Ob misli: Boghoče,
da bi vsi ljudje spoznali resnico in se zveličali, prosi Timoteja, naj bi
kristjanimolili za vse ljudi, posebej za tiste, ki so na oblasti, da bi
vsi mogli pobožno, dostojno, mirno in
varno živeti.
Vprašanje nam: ali oblastnike zgolj kritiziramo, očitamo napake,
brezobzirnosti, ali tudi molimo zanje, za zdravo pamet, za pravično presojanje,
za pošteno ravnanje, da ne bi zmanjševali mere, zviševali
cene, uporabljali varljive tehtnice kot pravi Amos. Tukaj in zdaj skupaj in soodgovorno
oblikujemo našo sedanjost, tukaj se kroji usoda naše večnosti.
4. Gospod s
preprosto prispodobo o krivičnem oskrbniku razloži dilemo: stalna je razpetost
med minljivim in neskončnim. Vse postavi v vsakdanje življenje in skuša
dopovedati, kako naj človek ravna, da doseže večno bivališče. Oskrbniku grozi odpoved, zniža
dolgove, spet na račun gospodarja – in je deležen pohvale! Pa ne zaradi
nepoštenosti; Gospod opozori na njegovo iznajdljivost. Spreten je, zavzet za
zagotovitev bližnje prihodnosti. Gospod se zdaj obrača na nas: verujemo v
vstajenje, imamo cilj pred seboj, pa smo tolikokrat tako brezbrižni, nespretni,
zaspani. Več nam pomenijo kratkoročni cilji kot modrost tistih, ki se zavedajo
božjega zagotovila: blagor usmiljenim, ti bodo, ko pride ura, usmiljenje dosegli.
5. Gospod nas vabi, naj bi vse dobrine, materialne in duhovne, premišljeno uporabljali, ob tem na prvo mesto postavljali neminljive, večno bivališče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar