ALI BOG ZAHTEVA
NEMOGOČE?
»Zapirajo sodišča,
sosedje podirajo ograje okrog svojih hiš in si podajajo roke, ponoči ne
zaklepajo več vrat; ne bojijo se roparjev in tihotapcev, ker so mimo časi, ko
so se ljudje bali drug drugega. Vsi živijo vzajemno, zanimajo se drug za
drugega; žalost enega prizadene vse in veselje skupnosti zajame tudi prišleke
in tujce, ki jih sprejmejo kot prijatelje. Ne samo otroci, tudi odrasli plešejo
po cestah, pogovarjajo se le o lepih stvareh, in ko še dežuje, že opevajo
sonce.« Tako je desetletna deklica opisala v šolski
nalogi, kako si predstavlja raj.
V nedeljskem
evangeliju nas šokira beseda: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste,
ki vas preganjajo.« Ta pa je krepka! Kdo more to zahtevati? Takšna zahteva se
upira našemu občutku pravičnosti.
Da, našemu, a ne
Božjemu! Edino ljubezen naredi nemogoče mogoče! Če se ravnamo po merilu zob za
zob, stopamo v spiralo maščevalnosti in v vrtinec, ki z žrelom sovraštva
pogoltne oba. Če pa smo pripravljeni odpustiti krivice, moliti za nasprotnike
in narediti prvi korak k spravi s sovražnikom, smo postavili sebe in svet na
novo kocko. Tisti, ki nam je storil kaj žalega, navadno ni tako sproščen in
svoboden, da bi bil sposoben narediti prvi korak. Nedolžni je svobodnejši in
lažje spremeni duhovno podnebje. Vsi vemo, da je táko herojsko dejanje,
odpuščati sovražnikom, lahko včasih daljši prečiščevalen notranji proces, neki
preporod, ki največkrat presega zgolj človeške nagibe.
Na Koroškem je gospa,
ki je čudežno prestala vse muke v nacističnem taborišču, napisala pretresljivo
pričevanjsko knjigo z naslovom: »Utihnile so ptice, utihnila je vas.« V njej
opisuje, da je vsak dan molila za svoje mučitelje, sovražnike in tudi za vse
sotrpinke v taborišču. Ko je maja 1945 pribežala domov, se je najprej napotila
k vaščanu, ki jo je tri leta prej po krivem zatožil in izdal nemški gestapovski
policiji. A tisti vaščan takrat še ni bil pripravljen sprejeti njene ponujene
roke v spravo, ampak jo je prosil odpuščanja tik pred svojo smrtjo.
Ljubiti svoje
sovražnike lahko pomeni, da jim pomagamo staliti železne verige, ki jih trdno
oklepajo v predsodkih in sovraštvu. Maščevanje je človeško, a še bolj človeško
je odpuščanje, ker omogoča, da človek postane spet sočlovek!
Jože Kopeinig
Ni komentarjev:
Objavite komentar