Sveti krst
je velik Božji dar za vsakega izmed nas.
Pastirsko pismo za postni čas 2017
Dragi bratje in sestre. V postnem času se škofje
preko duhovnikov obračamo na vas z vabilom, da utrdimo in prenovimo svojo vero
ter poglobimo povezanost vernikov in škofov. Že v prvih stoletjih Cerkve je
bila navada, da so se verniki v času pred veliko nočjo zbirali, zadoščevali za
svoje grehe in poživljali svojo vero. Prav tako so katehumeni, to so odrasli
pripravniki na obhajanje svetega krsta, v tem svetem času poglobljeno
nadaljevali svojo pripravo na sprejem v Cerkev, ki se je zgodil pri velikonočni
vigiliji z obhajanjem treh zakramentov uvajanja v krščanstvo: krstom, birmo in
evharistijo. V tem duhu vas danes in prihodnjo nedeljo vabimo, da poglobimo
zavedanje pomena zakramenta svetega krsta.
V vseh kulturah in verstvih poznajo določeno
uvajanje v posamezne dobe življenja oz. ustanove. V Katoliški Cerkvi imajo to
nalogo trije zakramenti uvajanja v krščanstvo: krst, birma in evharistija (KKC
1212). Za nas je zakrament krsta velik dar nebeškega Očeta. S krstom smo
postali Božji otroci in člani njegove svete Cerkve. Jezus je učil, da je krst
potreben za odrešenje: »če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v
Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Zato Cerkev že od samih začetkov ne krščuje samo
odraslih, temveč tudi otroke. Nebeški Oče ljubi in spremlja človeka od spočetja
naprej in ga vabi k sodelovanju. Od krsta naprej pa nas vabi, da izkušamo
njegovo ljubezen, ki se kaže v usmiljenju in rodi sadove v sočutju do vseh.
Zato je krst skupaj z birmo in evharistijo temelj krščanskega življenja.
V Katoliški Cerkvi so lahko krščeni otroci in
nekrščene odrasle osebe. Zakrament krsta redno podeljujejo škofje, duhovniki in
diakoni. V skrajnih primerih pa ga lahko podeli vsak človek, ki ima pravi
namen, oblije krščenca z vodo in pri tem reče: »Jaz te krstim v imenu Očeta in
Sina in Svetega Duha.« (KKC 1256) Med Božje otroke so sprejeti tudi tisti, ki
so bili krščeni s t. i. krstom krvi, to je z mučeniško smrtjo pred prejemom
krsta, ter mrtvorojeni otroci za katere so starši oz. drugi izrekli krst želja.
Glede otrok
umrlih brez krsta Cerkev zaupa Božjemu usmiljenju, da tudi zanje obstaja
pot zveličanja (KKC 1261).
Med sadovi krsta je Božje otroštvo; tudi
odpuščanje vseh grehov, izvirni greh in osebni grehi, kakor tudi
nekatere kazni za grehe (KKC 1263). Med nami in Bogom je bil vzpostavljen odnos
prijateljstva in nismo več sužnji greha in čeprav krst ne izbriše vseh
negativnih posledic izvirnega greha in drugih grehov, se v moči milosti lahko
borimo proti posledicam zla v sebi in okolici. S krstom smo bili sprejeti tudi
v Cerkev in poklicani k svetosti in misijonskemu ter apostolskemu delu Cerkve
(KKC 1270). Vse to pomeni, da smo s Kristusom umrli grehu in z njim vstali ter
lahko svobodno zaživimo novo življenje, ki nam je bilo podarjeno.
V Katoliški Cerkvi krščujemo odrasle in otroke. Z
rojstvom nam je podeljeno državljanstvo, narodnost in zlasti materni jezik ter
sorodstvene vezi, kar v ničemer ne omejuje otrokovih osnovnih pravic.
Nasprotno, to so dragoceni darovi, ki so nam položeni v zibelko. Tako tudi
sveti krst ne odpravlja človekove pravice in svobode za osebni sprejem vere ob
polnoletnosti. Vsak človek je poklican, da se odloča za Boga, se oklepa
Kristusa in hodi za njim, da bi imel življenje v polnosti (Jn 10,10). Toda če
otrok sploh ne pozna Jezusa, potem ga tudi sprejeti oz. zavrniti ne more. Krst
otrok je zato stalna praksa Cerkve od najzgodnejših časov naprej. V Apostolskih
delih je zapisano, da je sv. Pavel krstil žensko Lidijo vključno z vso njeno
družino (Apd 16,15); prav tako ječarja z vso njegovo hišo (Apd 16,33). Podobna
poročila najdemo v vseh obdobjih zgodovine krščanstva.
Vaši škofje
Ni komentarjev:
Objavite komentar