5. postna - tiha nedelja

SREDI HRUPA SVETA JE POSTAVLJENA TIHA NEDELJA

  

Predvelikonočni čas, posebno zadnja dva tedna, nas glasneje kot navadni dnevi cerkvenega leta kliče k duhovni prenovi. Peta postna ali tiha nedelja nas vabi v samoto in molk. Kristjani bi se naj v tišini ob misli na Kristusa in njegovo odrešilno trpljenje poglobili v sama bivanjska vprašanja našega življenja: Odkod? Kam? Čemu? Kako?

Vsi čutimo, kako današnji način življenja človeka poplitvuje. Naglica dogajanja, šum in vik okrog nas, nenehno bruhanje vznemirljivih vesti po časopisju, radiu in televiziji, pehanje za denarjem in dobrinami tega sveta, hlastanje po vedno novih in večjih užitkih – vse to in še kaj nam ne pusti, da bi v miru in samostojno razmislili o najvažnejšem v našem življenju. Ure in dnevi in meseci in leta pa tako minevajo in nenadoma opaziš, da nisi več mlad, in smrt se postavi pred tebe kot prepad, mimo katerega ne moreš. Kolikor te ne prime za vrat kar tako, povsem nepričakovano, nekje na cesti ali kjerkoli drugje, in to ne le od zunaj, temveč tudi od znotraj, iz tebe samega, v obliki raka, možganske ali srčen kapi ali sladkorne bolezni ali česarkoli že. 

Smrt in življenje – da, to je uganka, ki se prej ali slej z njo sreča prav vsak človek. Ali jo znamo razvozlati mi, ki se imenujemo kristjani? Sami gotovo ne, temveč le, če smo dovolj tesno povezani s Kristusom, učlovečenim Bogom, ki je o sebi dejal: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje; in kdor koli živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Jn11, 25-26).

V teh zadnjih postnih dneh pred velikim praznikom – Veliko nočjo, se zato z vsem svojim dejanjem oklenimo Kristusa. Z njim bomo trpeli, da bomo z njim nekoč tudi umrli. Toda z njim bomo tudi vstali in večno živeli.

Človek je skrivnostni čudež. Jaz in Ti nikakor nisva naključje, ampak sva čudovito in iz božje Ljubezni podarjena v življenje. Nisva ustvarjena za smrt, ampak za življenje katerega živi Stvarnik, naš Bog. Vsak od nas ima močno izkušnjo življenja. Tvoje življenje je znanstveno dokazano! Zakaj bi torej sedaj bolj sklepali, da po smrti izginemo in nas ni nikjer, če takšne izkušnje nikakor nimamo. Zakaj bi verovali v nepreverjeno laž, prevaro… da nas po smrti ni več, če pa je Jezus božji Sin odprl večna nebesa po katerih hrepenimo veliko bolj kot po vseh drugih stvareh. Jezus nam je to dokazal s svojim prihodom, čudeži, z razlago življenja, z ustanovitvijo svojega občestva Cerkve, ki jo še vedno živi in ji daje moč, z darovanjem na križu, z VSTAJENJEM OD MRTVIH. Najbolj pa nam dokazuje s tem, da nam v življenju pomaga, če Ga sprejmemo in mu odpremo svoja srca – da Vanj verujemo.

Najnovejša angleška raziskava po evropskih državah, je pokazala, da vera v Boga odločilno vpliva na srečo v življenju, zato so verni ljudje v povprečju bolj srečni od nevernih. Vera v Boga daje človeku „smisel življenja“, oporo, moč, ljubezen, upanje...  Po rezultatih raziskave, vera deluje kot „življenjsko zavarovanje“ proti razočaranjem v življenju. Redni obiskovalci cerkva se v glavnem bolje spoprimejo s težavami kot so izguba službe ali celo z ločitvijo, čeprav se proti tej upirajo veliko bolj kot ateisti (ljudje, ki ne poznajo Boga).

Osnova krščanstva je notranja zmaga duha nad sužnostjo nagonom. Občutek nesreče je stvar nagona in ideja današnjega sveta je prepustiti se nagonom. "Če mi preseda, se bom pač prepustil temu občutku in bom nesrečen..." To je udobno, ampak nevredno človeka. Človek zmore to presegati in zakaj, pravi krščanstvo, da je prav da to presegamo? 1) Zaradi drugih: če se prepustiš žalosti, ta občutek sevaš tudi na okolico... 2) Zaradi sebe: Vsaka žival, se zna prepuščati občutkom, človek pa je edini, ki lahko te občutke z močjo duha presega. Če živimo zgolj v skladu z občutki in nagoni, bi bilo dovolj, da bi bili živali in človeka nismo vredni. Šele oblast nad nagoni je presežek človeka in šele tako izpolnimo svoje poslanstvo. Seveda pa to zahteva stalen trud in jasno je tudi, da vedno ne rata. Pa tudi sicer večina nagonskega samo po sebi ni slabo, slabo je, če nas imajo nagoni v oblasti.

Biti kristjan zahteva trud in če si na pravi poti, je ta trud poplačan z čudovitim občutkom sreče. Pomilovati samega sebe, pa je greh, ko človek noče rešitev.
Največji dokaz tega, da je vera v človekovem življenju potrebna in vredna so vsi dosedanji poskusi, v katerih se je hotelo ustvariti družbo brez vere: Kambodža, Kitajska, Rusija, Albanija, Severna Koreja. Kjer je (bilo) življenje zaradi tega težko.