Jer 20, 7-9; Rim 12, 1-2; Mt 16, 21-27
1. Pri nas je zelo znana
krilatica "Cerkev se ne sme vtikati v politiko". Naj znotraj
cerkvenih zidov opravlja svoje obrede, nihče ne bo oviral vernikov, če v cerkvi
molijo rožni venec in križev pot, celo prevoz na božjo pot se jim lahko
omogoči. Kar pa se dogaja v širšem zunanjem okolju, v naši domovini, v naši
državi, to naj pa pusti pri miru, za to so odgovorni in merodajni drugi, za te
zadeve pooblaščeni in pristojni ljudje. Nedvomno Cerkev nima nikakršne pravice
opredeljevati se za nek družbeni sistem ali celo režim, še daleč manj za neko
politično stranko; to bi bilo nedopustno nasprotje njenega poslanstva. Čisto
drugo pa je, ko gre za kvaliteto življenja znotraj na kakršenkoli način urejene
družbe. Znano nam je kako odločno papež spregovori proti nasilju v svetu,
proti čedalje hujšemu prepadu med bogatim in revnim svetom, proti nečloveškemu
izkoriščanju.
2. Pa poglejmo za hip v
današnjo Besedo:
- Jeremija deluje kot
prerok pod štirimi judovskimi kralji (Jošija, Joahaz, Jojakim in Sedeka, 640 -
587, ko Nabukodonozor zavzame Jeruzalem) in stanje je takšno, da lahko le
ugotavlja: klicati moram "krivda in nasilje" – zato
ga preganjajo, hočejo ga umoriti, na živce jim gre njegova beseda o stanju,
kakršno v resnici je, in čeprav je vsem v posmeh, čuti, da mora
govoriti;
- preroku to poslanstvo
ni lahko, sam pravi: Gospod, preslepil si me, ko si mi naložil to
poslanstvo, in vendar vztraja, ker je prepričan: Gospod je z menoj –
ve, da je treba spregovoriti, čeprav z odkrito besedo tvega posmeh,
obsodbo.
3. Kristus spregovori
zelo razločno besedo o svoji poti, ki je pot slehernega človeka, ne
"zgodba o uspehu", ampak pot, ki zahteva trud, napor in žulje:
- neizprosno jasno pove,
da se zgolj z iskanjem udobja ne pride daleč, ne daje votlih obljub, ampak je
neprijetno odkrit: če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi
in vzame svoj križ, in na drugem mestu to misel osvetljuje z dovolj
razumljivo prispodobo: če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu;
- jasni besedi o odpovedi
pa sledi prav tako jasna Gospodova beseda o nagradi, ki to odpoved nepojmljivo
presega - je mar karkoli časnega, zemeljskega, primerljivega z večnim,
neminljivim: kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo;
- tudi apostolova
beseda ne ravnajte se po tem svetu ne zveni nič kaj
"sodobno", daje nam pa vedeti, da kristjan ne more biti človek, ki se
prepusti udobnosti okolja in javnega mnenja, ampak Besedo vzame zares, jo
pogumno izpoveduje in na stvari gleda s perspektive večnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar