PREŠLI SMO IZ SMRTI V ŽIVLJENJE
Bistvena vsebina
velikonočnega praznika je proslavljanje Jezusove zmage nad grehom in smrtjo,
proslavljanje zmage Življenja. V pesmi slednici slišimo: "Smrt in
življenje sta se borila v prečudnem dvoboju: Gospod življenja je umrl, vendar
zdaj kraljuje živ." Te besede opevajo zmago Jezusa, ko je s svojo smrtjo
premagal smrt in nam obnovil življenje. Veljajo pa tudi za naše vsakdanje
bivanje. Čutimo, kako v nas poteka nenehen boj med življenjem, tistim, kar je v
nas božje, ustvarjeno za večnost, in smrtjo, tistim, kar je v človeku umrljivo,
omejeno, sebično. Vstali Kristus nas vabi v boj. Ne v boj enega proti drugemu,
temveč v boj proti nam samim. To je notranji boj, boj proti sebičnosti, proti
strahu pred življenjem. Ta se kakor uničujoča slana plazi skozi (ne)krščansko
Evropo in tudi po naši deželi, kjer vedno bolj prevladujejo krste nad
zibelkami. Ozkosrčna, vase zagledana ljubezen ne more voditi drugam kot le v
kraljestvo smrti. "Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate
ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti," piše apostol Janez, tisti, ki je
pri zadnji večerji slonel Jezusu na prsih in je prvi prišel k njegovemu
praznemu grobu.
V prvih krščanskih časih je
bil edini praznik velika noč, obhajanje Gospodovega vstajenja. Ob nedeljah so
se Jezusovi učenci zbirali, da so se spominjali njegove ljubezni do konca. Sad
tega spominjanja je bil, da so svojega Gospoda posnemali. Ljudje, ki so
prihajali z njimi v stik, so strmeč govorili: "Glejte, kako se ljubijo med
seboj!" Mislim, da se nam mora samo od sebe zastaviti vprašanje: koliko
smo mi, kristjani ob začetku tretjega krščanskega tisočletja, tukaj, kamor smo
postavljeni, resnični Jezusovi učenci?
Ni komentarjev:
Objavite komentar