Apd
9, 26-31; 1 Jn 3, 18-24; Jn 15, 1-8
1. Čeprav danes mnogi ljudje
nimajo neposrednega stika z delom na polju ali v vinogradu, z življenjem v
naravi, nam vendar Jezusova prispodoba o trti in mladikah še zdaleč ni tuja in
nerazumljiva. Če se je prejšnjo nedeljo predstavil kot dobri pastir, kot zanesljivi
Vodnik, ki je sam pot, resnica in življenje, tokrat poudarja predvsem
slednje: on je življenje, ki je tudi vir življenja za vsakega človeka, je
življenje, ki presega naše naravne danosti! On je prišel k nam. da bi imeli
življenje in ga imeli v izobilju. Kakor se iz trte preliva življenje v
mladike - te bi odmrle, če ne bi bile vraščene v trto - tako se iz Kristusa
preliva življenje v človeka, ne tole vsakdanje življenje, ne kot življenje v
isti domovini, narodu, kulturi, ampak življenje, ki presega človeške
pogojenosti, ki ga ne ustavi vprašanje zdravja, starosti, kakršnekoli
ogroženosti, to je življenje, ki je polnost in neminljivost, življenje, ki ne
pozna strahu, dvoma, ki ga nič ne more ogroziti.
2. Kar nekaj krat Jezus
poudari absolutno nujnost življenjske povezanosti z njim. Razločno pove, da je
prekinitev povezanosti z njim za človeka usodna:
- kdor ostane v meni in jaz
v njem, ta rodi obilo sadu: gre za sad, ki ostane, ki o njem pravi,
da ga ne uničita ne molj ne rja, nič tukajšnjega, zemeljskega, ga ne
ogroža, ki ima pečat neminljivosti;
- brez mene ne morete
ničesar storiti: še en poudarek, da je on sam, povezanost z njim za vsakega
človeka ključnega pomena;
- potem pa še dodatna
potrditev tega: če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika, in
usahne - očitno Jezus nima pomisleka, da se ne bi o usodnosti povezanosti
oziroma nepovezanosti z njim izrekel jasno, "naravnost".
3. Ob taki zelo razločni in
odločni besedi, ki ne dopušča izvijanja ali pogajanja, se človek, ustvarjeno
razumno bitje marsikaj sprašuje:
- mar se res ne da shajati
brez Boga; kaj pa ima Bog opraviti pri naših uspehih?
- ali ni Bog s svojimi
zapovedmi in prepovedmi le v breme človeku?
- mar ne vzbuja trditev brez
mene ne morete ničesar storiti pomilovalnega posmeha, ali ni konec koncev
Bog sam postavil človeka za gospodarja narave?
4. Kakor lahko s ponosom
poudarjamo svoje enkratne človeške vrednote, razum, možnost lastnega odločanja,
voljo in sposobnost za delo, nam vendar naša izkušnja da vedeti, kako smo ob
vseh teh danostih nemalokrat prav hudo nebogljeni že pred problemi tega
življenja, kaj šele pred življenjem, ki mu je prva značilnost njegova
neminljivost! Ostati v Njem je poroštvo sadu, ki ostane za vse čase, za večno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar