V ZNAMENJU SVETE TROJICE, Jn 3,16–18
Bog je Ljubezen in je velika skrivnost in mu je ime Sveta Trojica.
Zaradi greha prvega človeka in zaradi mnogih pregreh človeških rodov, Bog
človeka ni zavrgel, ampak mu je poslal odrešenje. Na mnogovrsten način – kot
Oče, Sin in Sveti Duh.
Ob prazniku Svete Trojice naj bi se posebej poglabljali v to
nedoumljivo Skrivnost: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega
edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil …« (prim. Jn
3,16). In ta Sin, spočet od Svetega Duha, tretje Božje osebe, učlovečeni Bog,
obljubljeni Odrešenik Jezus Kristus, je s svojim rojstvom, s svojim naukom, s
svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem zaobrnil tok zgodovine, ozdravil
je smrtne rane človeštva in začel dobo velikega povratka k Bogu.
Vračanje k Bogu je počasno, a stanovitno. Povezano je z naravnim
razvojem in mora upoštevati celo vrsto zaprek in skrivnostno silo svobodne
volje pri posameznikih in v povezanih skupnostih. Toda najpomembneje je, da sta
narava in nadnarava, ki sta bili sprti med seboj, s prihodom Kristusa,
učlovečenega Boga, na svet, vnovič zedinjeni in skupno težita k vse večjemu
razvoju celotnega človeštva.
Po več kot dva tisoč letih krščanstva je pristen Kristusov nauk zdrav
in privlačen, kot je bil v začetku. Njegova luč sije ne le čez dve milijardi
kristjanov, temveč do neke mere obseva vse človeštvo.
Kristus je človeštvu začrtal pot navzgor in nimamo vzroka, da bi na to
pot gledali z nezaupanjem. Zaupanje v Boga Očeta, stvarnika vsega, kar obstaja,
v Boga Sina – Boga-človeka, edinega Odrešenika sveta, in v Boga Svetega Duha,
velikega Posvečevalca, je tisti vir, ki bo lahko Cerkev popeljal v nove
razsežnosti življenja. … Pa imamo to zaupanje?
Ni komentarjev:
Objavite komentar