17. nedelja med letom

Jn 6,1-15  -  Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče; prav tako tudi rib, kolikor so hoteli.

1. Ob izhodu iz suženjstva so Izraelci skušali Gospoda z vprašanjem:
"Bo li mogel Bog pogrniti mizo v puščavi?" (Ps 77,19)
Izraelski in v nas vseh prikriti neveri odgovarja Jezus, Pastir nove zaveze, s čudovitim znamenjem pomnožitve kruha v puščavi. Sedaj je vrsta na nas, da sprejmemo njegovo dejanje kot izziv, se pravi, da vstopimo v čudežni svet božje ekonomije. Ne človeške ekonomije, kakor so jo pojmovali Judje. Jezus jih je zavrnil, ko so ga, po storjenem čudežu, hoteli postaviti za šefa svoje zemeljske države, za kralja. Zato se je od njih "spet sam umaknil na goro".Ostali so jetniki svoje ekonomije. 

Znanega dogodka čudežne pomnožitve kruha torej ne bi smeli vzeti preveč površno. Kot zgodbico o nekem Jezusovem uspelem pikniku na prostem z navdušeno množico. Tudi bi bilo premalo vzeti ta čudež kot dejanje solidarnosti z lačno množico, kar bi nas sicer obvezovalo, da skrbimo za usodo lačnih ljudi v sedanjem svetu. Še najmanj ustrezno pa bi bilo ob tem prizoru predstavljati si Jezusa kot čarovnika, ki bi s kakim cirkuškim trikom privlekel iz rokava hlebe in ribe za tisočglavo množico.
Sv. Janez Evangelist nam v bogatem simboličnem opisu čudeža daje mnoge prvine za globoko versko pojmovanje prizora: Jezus razodeva sebe - Odrešenika vsega človeštva. Podelitev kruha v izobilju za vso množico postaja "znamenje" Njega samega. Kristus je Pastir, ki bo v ljubezenski skrbi in sočutju do lačne množice dal sebe. Po velikonočnem dogodku bo postal "kruh za življenje sveta". Da bi postali tudi ljudje drug drugemu kruh ter živeli "edinost duha z vezjo miru".

2. Kruh, ne kamenje
Spominjamo se, kako je nekoč Kristus zavrnil skušnjavca v puščavi, ko mu je le-ta predlagal, naj spremeni kamenje v kruh.
Saj Jezus ni hotel biti čarovnik, ki bi s čarobno palico dočaral raj na zemljo. Pač pa je hotel posvetiti, nahraniti človeka v delu in trpljenju njegovega vsakdanjega življenja.
"V potu svojega obraza boš užival kruh, dokler se ne povrneš v
zemljo" (1 Mz 3,19), je bilo rečeno človeku na začetku časov. Kruh je torej tista prvina, ki odseva človekovo usodo: njegovo preživljanje in njegovo sožitje v skupnosti.
"Kruh je," pravi Emilijan Cevc, "naš oče in brat, ki ustvarja ljudi in nas posvečuje . . . Moral bi se pokrižati, preden začnem o njem govoriti: našem velikem bratu, otroku zemlje in neba, ki ga je sam Bog držal v rokah, ga blagoslovil in razlomil - in tisti trenutek se je kruh zemlje spremenil v Rešnje telo, ne za naše čute, toda za vso vero našega srca . . ."
Zares, v znamenju kruha in vsega, kar nam pomeni, smo po Jezusovem dejanju izzvani v vsej veri našega srca, ki jo premoremo. 3.Blagoslov darovanja
Jezus je opazil lačne množice. Toda predno je storil čudež, je izzval učence k sodelovanju in darovanju.
"Kje naj kupimo kruha, da bi ti jedli?" Premogli so le pet ječmenovih hlebov in dve ribi. Bilo je neznatno malo, revno. Vendar vse. Za Jezusa dovolj, da je iz malega napravil veliko. Skromni dar je spremenil v bogato pojedino.
Čudeža ne kupujemo z dvesto ali tisoč denarji, marveč ga omogočamo s svojo udeležbo, s svojim darovanjem. Količine so vedno revne, neznatne, zanemarljive . . . nikakršne, a vendar, ko jih izročimo Gospodu v celoti, jih on spremeni v nesorazmerno velik blagoslov.
Govorica vere se ne izraža v "realističnem" ugotavljanju nesposobnosti, neznatnosti in gledanju skromnih rezerv, marveč v velikodušni razpoložljivosti in zaupanju, ki presega človeško logiko. Kristus ni spremenil presega človeško logiko. Kristus ni spremenil kamenja v kruh, marveč je pomnožil kruh, delo človeških rok, da bi spremenil človekovo kamnito, zaprto, egoistično srce.
Galilejski čudež se torej še nadaljuje. Jezus sprejema darovani kruh in ribice, da bi nad njimi izrekel blagoslov in jih razdelil množici. Kruh in ribe. Znamenje nas samih. Znamenje naše osebne podaritve Bogu in ljudem. Da tudi sami postanemo kruh in znamenje božje ljubezni do ljudi.
Razlomil je kruh in ga razdelil.
"Bog nam daje vse, da mu lahko vse vračamo. To je "zahvala" : da svobodno vračamo Očetu bogastvo, ki nam ga je podaril. Ker nam je Oče dal svojega Sina, ker se je Sin zavzel za svoje brate, lahko skupaj darujemo evharistijo, največje darilo, ki rešuje svet." (M. Quoist)