1. adventna nedelja

Jer 33, 14-16; 1 Tes 3, 12-13; 4, 1-2; Lk 21, 25-28, 34-36

1. Začetek bogoslužnega leta, advent, pred nas postavlja širše obzorje, kot je le priprava na praznovanje Gospodovega rojstva: živ spomin na njegov prihod med nas, bivanje in delovanje živega Gospoda med nami in naše sodelovanje z njim je usmerjeno na njegov drugi prihod, na naše osebno srečanje z njim, na vso tisto neskončnost, ki si jo povezani z njim pripravljamo tukaj in zdaj. 

2. V to širino in neminljivost božjega delovanja v svetu, v katero je že po svoji naravi nepreklicno vpet tudi človek, Gospod sam kot prerok posega z besedo:

- na zemlji bo med narodi stiska, ljudje bodo koprneli od strahu, nebeške sile se bodo majale – to ni le podoba nekega konca, je podoba celotne človeške zgodovine, dogajanj, ki človeštvo in človeka stalno spremljajo, je stalna podoba človekove nestalnosti (ko jim je voda odnašala hiše, ko se je nanje valil plaz, so ljudje koprneli od strahu, ko vanj trešči drveč avto, ko bolezen naznani konec, se človeku nebeške sile majejo), je pa obenem podoba poti k cilju, o katerem tudi spregovori Gospod;

- o človekovi poti kratko pravi: varujte se, da vam srca ne bodo obtežena – le nekatere stvari povzema v skrbi tega sveta, sicer pa je o tem dovolj zgovorna božja beseda, prav tako pa tudi naša vest, ki nam razločno da vedeti, s čim naj si ne obtežimo srca;

- Gospod pa tudi spodbuja, opogumlja, vliva zaupanje: dvignite glave, vaše odrešenje se približuje – kot da povzema staro, vedno živo misel o zaupanju v Boga, misel, ki nikoli ni ugasnila, ki jo je poudaril prerok: pridejo dnevi, ko spolnim obljubo, tiste dni bo Juda rešen, saj je vendar vse njegovo poslanstvo usmerjeno v namen, da bi se svet po njem rešil.

3. Široka podoba sveta, človeka v njem in še posebej usodnost človekovega delovanja, njegove osebne usmerjenosti in vsakdanjih dejanj kliče:

- k odgovornosti: čujte torej vsak čas - biti buden ne pomeni brezdelno zreti v neko nedoločeno prihodnost ali celo zavračati človekove zmožnosti in talente, ampak jih dejavno uporabljati v dobro sebi in sočloveku;

- prav k temu neposredno spodbuja apostol: čimdalje bolj napredujte, kar se posebej kaže v ljubezni med seboj in do drugih, da bo človek pred Bogom in pred ljudmi brez graje, mirne vesti, sproščenega nasmeha, vedrega pogleda;

- po preroku opogumlja: Gospod je naša pravičnost, je temelj vsega pozitivnega človekovega delovanja in prav tako temelj nenehnega upanja;

- če Gospod pravi: dvignite glave, vaše odrešenje se približuje, more v nas rasti upanje, če smo le z njim stalno povezani, nanj v vsem "naslonjeni".