Jer 1, 4-5. 17.19; 1 Kor 12, 31; 13, 1-13; Lk 4,
21-30
1. V bogoslužju božičnih praznikov so se pred nami vrstile
podobe Jezusa, Boga, ki je postal človek. Tako neposredno in prisrčno človeški
je v jaslicah, v naročju matere ubog begunec pred Herodom, samozavesten
dvanajstletnik, ki pove staršem take besede, da ga sploh ne razumejo, potem
mož, ki ob Jordanu stoji v vrsti, da bi prejel Janezov krst pokore. Nič
božanskega ni videti na njem, nič senzacionalnega, nič, zaradi česar bi se
ljudje zanimali zanj, prav, kot je napovedal prerok: ne bo vpil, ne delal hrupa.
Mar Bog res vstopa v človekovo vsakdanjost brez obilnega govorjenja in znamenj
in senzacij? Kako naj človek odgovarja na tako tiho in čisto vsakdanje
"prihajanje" Boga? Beseda nam želi o tem podati nekaj misli.
2. Ustavimo se pri Jezusovem prihodu med rojake v domači
Nazaret:
- slišali so, kaj je njihov sovaščan storil v Kafarnaumu in
izzivajo: stori to tudi
tukaj v domačem kraju – naj brezposelni tesarjev sin pred
njihovimi očmi izpriča svoje preroško, mesijansko poslanstvo, pa bodo verjeli;
- zavrne jih - ni prišel razkazovat svoje božanskosti ne novačit
svojih pristašev: s preprosto prispodobo bo spregovoril o Očetu, ki ve, česa potrebujemo,
vlival bo upanje, ker so naša
imena zapisana v nebesih, kazal bo pot k Očetu z razumljivo priliko
o usmiljenem Samarijanu: pojdi
in tudi ti tako delaj;
- Nazarečani so
ga vrgli iz mesta: preveč je podoben njim, navaden vaščan, preveč
normalen, enak ubogim in preprostim – človeka, ki se posebej ne izkaže z
odmevnimi dejanji, morda le s slepilnimi besedami, pač ne morejo sprejeti.
3. Apostol zelo razločno pokaže, v čem je poslanstvo Kristusa in
v čem je odgovor človeka na človeško preprosto besedo Kristusa:
- ob vrlinah, o katerih "se govori", opozarja na
vrednoto, ki je preveč vsakdanja, da bi v njej videli kaj prestižnega: ko bi ljubezni ne imel, nisem nič;
- ne povzpenja se v trubadursko opevanje ljubezni, postavi jo v
navadno, trdo, največkrat neopazno vsakdanjost: ljubezen je potrpežljiva in
dobrotljiva, ne misli hudega, ni brezobzirna, ne išče svojega, vse
pretrpi - prav v tej neopazni vsakdanjosti je tista moč, s
katero je Kristus najbolj izpričal svojo božanskost, s katero tudi človek
najbolj utira pot človečnosti okoli sebe ter sočasno sam postaja odsev, podoba,
glas in vabilo svojega božanskega Učitelja;
- o ljubezni, tolikokrat skriti in omalovaževani, ki je Kristusa
po poti brez hrupa in senzacij privedla do daritve na Kalvariji, trdi
Pavel: nikoli ne mine.
Da le tudi v nas ne bi nikoli usahnila ta notranja moč, ki po
neopaznih vsakdanjih delih dobrotljivosti in potrpežljivosti more obroditi
bogate sadove.
Ni komentarjev:
Objavite komentar