Apd 14, 21-27; Raz 21, 1-5a; Jn 13,
31-35
1. Vstajenjsko
praznovanje velikonočnega časa nam ob ponovnih poudarkih, da je Gospod
vstal in živi, čemur so njegovi učenci priče, prav tako nenehno
poudarja, kar je Gospod sam zgoščeno povzel: jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Prav to je slednjič ugotavljal tudi
evangelist, ki jedrnato opiše poslanstvo apostolov: šli
so in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z
znamenji. Beseda je o Gospodu, ki je za vsakega človeka sedanjost,
ne spomin neke preteklosti. Beseda je o Cerkvi, ki z njegovim pooblastilom
nadaljuje delo odrešenja, začeto z Gospodovim učlovečenjem in vstajenjem.
2. Cerkev Jezusa
Kristusa po Besedi doživljamo v treh razsežnostih:
- rojevanje: v slovesnem
trenutku zadnje večerje Gospod položi dva temelja njenega bitja in žitja,
zakramenta evharistije in mašništva, zariše ji temeljno smer, ki bo vedno njena
značilna opredelitev, kolikor bo hotela ostati zvesta svojemu Ustanovitelju: novo
zapoved vam dam, da se ljubite med seboj;
- rast med narodi: Pavel
in Barnaba, prodorna oznanjevalca po številnih mestih Male Azije, se zavedata,
da opravljata božje delo odrešenja, saj sta bila poslana po Svetem Duhu,
prav v tej neustavljivi veri, da je Gospod z njima, da je z vsemi, ki ga v veri
sprejemajo, sta vlivala pogum v srca učencev in
jih spodbujala, naj vztrajajo v veri; skozi veliko stisk moramo iti;.
-
dopolnitev: Beseda opozori tudi na tisto, kar je za ciljno črto dolge poti
Cerkve na zemlji: novo nebo in nova zemlja:
pot do tja gre skozi veliko stisk,
kot to iz izkušenj še predobro vemo, vendar je pa to tisti cilj, tisto stanje,
tako okolje, ki je hrepenenje slehernega človeka: Bog bo obrisal vse
solze, smrti ne bo več, ne bolečine;
-
naša pot do te dopolnitve je pot, ki jo je opredelil Gospod z naročilom: ljubite drug drugega,
kakor sem vas jaz ljubil, po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci.
3. Kakšni smo bili,
kakšni smo kristjani na tem odločilnem področju, ki je pravo razpoznavno
znamenje zvestobe ali nezvestobe Gospodu, nosilcu odrešenja in začetniku
Cerkve? Da je bilo v preteklosti marsikaj narobe, nam je znano, papež je v
imenu Cerkve prosil za odpuščanje. Pomembneje je, kako mi sami živimo danes.
Ugotavljamo: ni težko ljubiti gobavca v Burundiju, težje je prenašati
»nezmotljivega« sodelavca, nergavo taščo, gospodovalnega zeta, ni težko
priskočiti na pomoč ponesrečencu, težje je odpustiti nekomu, ki je desetletja
povzročal krivice. Vedno ostaja v veljavi: novo zapoved
vam dam: dejanja
dobrote, ljubezni, ljudomilosti so vedno sveža, nova, dobrodošla, zapoved
je vedno nova,ostaja naša smer, ostaja tudi znamenje naše zvestobe
Gospodu in njegovi besedi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar