"In jaz vam pravim:
prosite in se vam bo dalo ..."
Prispodoba o nadležnem prijatelju, ki si privošči svojevrstno nočno
sceno, nas hoče spodbuditi k zaupni, vztrajni, skoraj trmasti molitvi. Toda, če
bi prispodobo poenostavljeno razložili, ali bi lahko rekli: Bog je tisti
prijatelj, ki ponoči spi, mi pa prihajamo k njegovim vratom in trkamo, da bi
nam odprl, kličemo, da bi ga prebudili in mu v molitvi izpovedali svojo
potrebo? Ali lahko vzporejamo molitev s takšnim početjem?Nikakor. Prej nasprotno. Jasno je, da Bog ne spi, ampak smo mi tisti, ki smo neprebujeni. Nadležni prijatelj je v nekem smislu Bog, ki nas hoče prebuditi.
Kolikokrat živimo v pol-omotičnem, dremavem stanju. Česa se v resnici zavedamo? Vodijo nas stvari, ki nas obdajajo, pa jih nismo poskušali dojeti; obračamo se, kakor nas pač ženejo navade.
Sveto pismo je polno vzklikov in vabil k prebujenju. Stara liturgična himna poje: "Prebudi se, ki spiš; vstani med mrtvimi in Kristus te bo razsvetlil."
Drugič pa pridejo tudi dogodki sami, ki nenadoma potrkajo na vrata naše spalnice.
Prazgodovinski ljudje so živeli v temnih votlinah. Nevarnosti in pošasti so prežale nanje zunaj, zato so si iskali zavetja. V modernih, razsvetljenih mestih ni prostora za temne votline in pošasti zunaj njih, saj so se strahovi naselili v človekovo notranjost. Te notranje teme srca in duha hrepenijo po razsvetljenju, svetlobi. Osvetljevanje notranjih globin v meni ali brezna, kot bi rekel Avguštin - to je molitev. Molitev pomeni, prebuditi se, odpreti uho in usta: "Govori, Gospod, tvoj služabnik posluša. Tukaj sem, Gospod." Najlepša molitev v zgodovini je bila izrečena v srcu nazareškega dekleta. Fiat = naj se zgodi po tvoji besedi.
Toda, kdo ne pozna grenke izkušnje neuslišane molitve! Toliko in tako goreče sem prosila zanj, za svojega moža, da bi ozdravel, a Bog ga je vzel. Ne maram takšnega Boga! Z Bogom, ki me je prezrl v največji nadlogi, ne maram imeti nič več opraviti!
Kako torej razložiti tako razočaranemu človeku evangeljske besede "prosite in se vam bo dalo"? Kako opravičiti neuspeh naših najbolj iskrenih in najglobljih molitev?
Odgovor bo najbrž v tem, da moramo v molitvi prerasti trgovsko pojmovanje molitve. Daj - dam. Dal bo več, če bom dal več. Dal bom več, da bo dal več.
Odgovor je treba iskati globlje.
Bistvo molitve je v gotovosti, da naše molitve Boga dosežejo. Prav ta gotovost je molitev; gotovost namreč, da je tu, da ga naša molitev ne nadleguje; da je pozoren in dober do nas.
Bog nas sliši in uslišuje, pa čeprav nam ni jasno, kdaj in kako. Bi se mar Neskončni moral nam opravičevati za svoje odložitve? Lepota božjega usmiljenja ni v tem, da nas rešuje naših križev, nevarnosti, ovir in težav, ki jih srečujemo na svoji življenjski poti, marveč v tem, da se Bog sam poda z nami na pot, nam daje pogum in moč.
"Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka ... Mojo dušo poživlja ... vodi me po pravih potih ... Tudi če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si TI Z MENOJ." (Ps 23)
V molitvi ne dosežemo neke začasne pomilostitve, olajšanja ali, rekli bi, popusta pri blagajni za vozni listek skozi solzno dolino, pač pa smo v molitvi dobili SPREMLJEVALCA ZA POT. On je z nami. Lahko pa, da ga mi ne vidimo, a sveto pismo nas spodbuja k veri, globoki zavesti, da On nas vidi. Po molitvi nam daje ne le to ali ono, marveč sebe samega.
In tako postanejo naše proseče sklenjene roke z med seboj prepletenimi prsti znamenje naše vraščenosti v Boga. Naše roke, ki se tolikokrat izgubljajo v vsakdanjem vsakovrstnem početju, postanejo zunanje znamenje našega vračanja Vanj, ki nas je ustvaril.
Otrdelost srca, v kateri smo se počutili samotne in zapuščene, se omehča; stališča, ki smo se v njih svojeglavo zafiksirali, postanejo nepomembna; obzorje se razjasni in takrat s psalmistom vemo: "V tebi je studenec življenja in v tvoji luči gledamo svetlobo." (Ps 36,10)
Ni komentarjev:
Objavite komentar