Iz
11, 1-10; Rim 15, 4-9; Mt 3, 1-12
1.
Beseda druge adventne nedelje nam govori o tistem, zaradi česar se veselimo
Božiča: govori o Odrešeniku, njegovem prihodu, odrešenjskem delovanju, slika ga
v celoti njegovega delovanja: je Odrešenik in tudi prihodnji sodnik.
-
Izaija: na njem je Gospodov duh, duh
modrosti in razumnosti, sveta in moči, podoba, ki je napolnjevala hrepenenja Izraelcev, pravično sodi, deli pravico
v prid ubogim, nasilnega udarja s palico svojih ust, podoba, ki tudi danes
zbuja upanje, posebej majhnim, odrinjenim, zatiranim;
-
Pavel je to misel posebej poudaril: to je zapisano, da bi
zdržali v upanju; da ne bi človek omahoval, da se ne bi čutil prepuščen sam sebi;
-
Janez Krstnik pa krepko pove, kako naj se človek sam pripravi, da bo vreden
srečanja z Odrešenikom: spreobrnite se, prihaja tisti, o katerem je govoril prerok
Izaija.
2.
Če Pavel piše o upanju, se vprašajmo, kakšna so naša upanja pred Božičem:
-
ali segajo v prihodnost, v celotno prihodnost, ki se ne konča z grobom;
-
ali se ujemajo s prizadevanji uresničevati v sebi podobo, kot jo slika Izaija:
razumnost, moč, pravičnost, krotkost v besedi in obnašanju;
-
ali pa se naša misel vse preveč ustavi pri pospravljanju in pripravljanju
darov, čestitk, tako da se prihajajoči Odrešenik kar izgubi v prazničnem
blišču;
-
ali bo našel res prijetno bivališče v nas - ni toliko pomembno, kako bomo
pripravili okolje, ampak predvsem, kako bomo pripravili sebe!
-
ali bomo dovolj odprti za Odrešenika, njegovo besedo in zgled, ali bomo imeli
odprto, razumno srce ter dobrotno roko za človeka?
3.
Kako naj se torej pripravljamo na božične praznike?
Janez
Krstnik je zelo odločen: spreobrnite se, približalo
se je nebeško kraljestvo! Kljub njegovi značilni ostrini je klic očitno vabljiv: množice
prihajajo k njemu! Do nekaterih je odkrito neprizanesljiv: gadja zalega.
-
hoče omajati našo gotovost: kristjan sem, opravljam zapovedane dolžnosti;
-
pripadnost Cerkvi, krščanstvu, sama po sebi še ničesar ne zagotavlja!
Glasnik
pokore in odpuščanja ob Jordanu hoče, da bi se zazrli v svojo vsakdanjost:
-
ali naša dejanja, obnašanje med domačimi, sošolci, sodelavci, potrjujejo
dejstvo, da smo kristjani.
Gospod: po njihovih sadovih jih
boste spoznali!
Ti sadovi, naša dejanja, naj kažejo, kako se pripravljamo na bližnji prihod in
na prihod v slavi.
DEKLICA, KI JE ZA OČKA IZDELALA
ŠKATLICO
Polna skrivnosti je petletna hčerkica v dneh pred
božičem izdelovala škatlico. Okrasila jo je z zlatim papirjem. Ker je bila pri
delu tudi malo nerodna, je porabila celo polo dragocenega zlatega ovojnega
papirja. Očka je malo jezno zagodrnjal: »Papir je drag! Vsak evro moramo
pametno obrniti …« Končno je na sveti večer mala deklica prinesla zlato darilno
škatlico k očetu in mu z veselim nasmehom dejala: »To je Jezušček tebi
prinesel!« Očetu se je stožilo, da je bil pred nekaj dnevi tako nejevoljen.
Previdno je odprl dragoceno darilo in bil v trenutku spet jezen. Škatla je bila
PRAZNA! Razjarjen je rekel hčerkici: »Ali ne veš, mala dama, da človek v darilno
škatlo tudi nekaj položi, da obdarovanca razveseli?!« Mala deklica je s
solznimi očmi pogledala očka in počasi dejala: »Očka, saj škatla vendar ni
prazna! Toliko poljubčkov sem zate dala vanjo, da je čisto polna!« Očka je prav
zadelo v srce in je zaradi tega dobil tudi on solzne oči, čeprav nikdar ne
joka. Spoznal je da je v škatlici bistvo, najpomembnejše, praktično vse, čeprav
je nevidno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar