Mt 14,22–33
»KO STA
STOPILA V ČOLN, JE VETER PONEHAL«
Odziv učencev na Jezusovo hojo po vodi, ki jo prikazuje evangelijski odlomek 19. navadne nedelje, je presenetljiv. Niso prestrašeni zaradi viharja; visoki valovi in močan veter jih ne vznemirjajo – kot dobri ribiči so strokovnjak za morje. Komaj pa vidijo Jezusa, mislijo, da je njegova prikazen. Imajo ga za nekoga, ki prihaja iz sveta mrtvih, ne iz stika z Bogom. Groza je tolikšna, da od strahu kričijo. In glej: ta, ki hodi po morju, ki se da prepoznati z istimi besedami, kot jih je Bog izgovoril na Horebu: Jaz sem (2 Mz 3,14), vendar jim spregovori s prizanesljivostjo; skuša jim vliti pogum, jim povedati, da se jim ni treba bati, ampak naj zaupajo. Jezusova beseda jih pomiri. Od njih bi pričakovali prošnjo, naj jim pomaga proti valovom in močnemu vetru; vendar ne! Zanje je normalno, da je jezero včasih takšno. Ne gre za nevaren vihar. Dovolj je njihov trud, da premagajo morje.
Bolj presenetljivo je, kar se zgodi med Jezusom in Petrom, ki je sedaj že prepričan, da gre prav za Jezusa. Videti je kot otrok, ki prosi mamo, naj ga nauči hoditi, hoditi proti njej, proti srečanju. Otrok, ki se uči hoditi, vedno stopa proti nekomu. In takšen je Peter. Vendar takoj spozna, da mu ne bo uspelo. Ne gleda proti Jezusu; pozoren je na veter in prevzame ga strah. Kakor otrok se opoteče in celo potopi. Toda glej, na njegovo prošnjo »Gospod, reši me!«, Jezus stegne roko, ga primer in mu reče: »Malovernež, zakaj si podvomil?«
To so prvine, ki nam dajo zaslutiti življenje skupnosti: v
razburkanem svetu se moramo naučiti, da bomo kot otroci hodili skozi zgodovino
proti srečanju s svojim Gospodom, ki je vedno tisti, ki prihaja. Prihaja, da bi
bil z nami v čolnu. In ko je s Petrom stopil v čoln, je veter ponehal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar