Kaj je treba narediti, da bo naše življenje bolj polno in bogatejše? Apostol Pavel je pisal Rimljanom (12,1-2), naj njihova telesa postanejo sveta, Bogu všečna daritev. Kdor hoče biti srečen, se ne sme prilagajati temu svetu, ampak se mora vsak dan truditi, da bi postal drugačen človek, bolj všeč Bogu kot pa ljudem. To Pavlovo prepričanje velja tudi danes: ni dobro obračati se po vetru in biti vedno na tisti strani, ki daje privilegije, ampak na Božji strani. Bog je edini pravi voditelj, ki ne dela nobenih razlik, ravno nasprotno, veliko bolje se počuti med reveži, kot pa med bogataši.
Jezus v evangeliju po
Mateju (16,21-27) spregovori o svojem trpljenju in nam pove, da tudi njegovega
učenca čaka križ, ki je sestavni del življenja vsakega človeka… Veliki Bog,
Odrešenik gre z velikim namenom v trpljenje za nas, zato, da bi ga nam odvzel.
On trpi za nas, da nam ni potrebno toliko trpeti. Trpljenje je daleč največja
stvar na svetu. Če nekdo trpi za tebe, je to pred vsem največ kar lahko stori
zate. V trpljenje je vloženo zelo, zelo veliko ljubezni. Trpljenju se vedno želimo
izogniti in tudi druge želimo obvarovati pred njim, kot je to želel Peter.
Jezus je zelo jasen. Peter misli po človeško, s človeško logiko, ki ima svoje
zakonitosti in svoje meje. Satan nas želi zapeljati, da bi odpadli od Boga in
se mu uprli. Zelo se trudi, da bi dosegel svoj namen. Zato deluje preko raznih
sredstev in vpliva na naše mišljenje in predvsem na javno mnenje, preko
katerega poskuša slabe stvari prikazati kot dobre. Zato se oklenimo Jezusa, ki nas
ljubi 100% in se vedno v trpljenju daruje za nas. Kdor je izročen in predan
JEZUSU osebno, tako, da se ga iskreno in resnično veseli, da ga slavi in ljubi
in vedno kliče na pomoč, takega človeka trpljenje ne bo strlo. Jezus nas vabi,
da sprejmemo križ, ki nam je naložen in ga nosimo z Njegovo pomočjo za Njim.
Bog da vsakemu križ po meri: niti prevelikega, da ga ne bi mogel nositi, niti
premajhnega, da ne bi mogel izpolniti svojega poslanstva. Kot kristjani bomo
gotovo večkrat deležni posmeha in neodobravanja, vendar z zaupanjem v Boga bomo
tudi razne neprijetnosti lažje prenesli in jih darovali Bogu in tako sodelovali
z Jezusom pri odrešenjskem delu, ki ga preko svoje Cerkve – nas kristjanov -
vrši v današnjem svetu.
Kdor noče sedaj v zemeljskem življenju, malo potrpeti s pomočjo nadnaravne božje pomoči, bo moral vso večnost strašno trpeti. Nebeščani, sveti, ki so v raju v nebesih so vsi prišli tja po milosti Jezusovega križa, ki so se ga oklenili, da so lahko prejeli moč, da so prinesli svoj življenjski križ na cilj. Kakšna prihodnost čaka človeka, ki noče nič delati, se učiti, se truditi, imeti druge rad, jim pomagati…? Da bi vedno, vseskozi samo užival? Kaj bo s takim človekom? Kje bo na starost? Izgubljen brezdomec, klošar je! Kje bo v večnosti? Naj nam Bog pomaga, da se ne bomo ustrašili, kot se je Peter, ali godrnjali, kakor Jeremija, ampak pogumno sprejeli vse, kar nam Bog v svoji previdnosti pošilja, saj bomo le tako voljno orodje v njegovih rokah. Radi se za nekaj trenutkov dnevno umaknimo vsakdanjemu vrvežu in hrupu ter v molitvi, tišini ali premišljevanju Božje besede navežimo čim bolj pristen odnos z Bogom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar