Osrednje vprašanje, ki ga prinaša tokratni evangelijski odlomek, je: »Kako ravnati z grešnikom?«
V rešitvi, ki nam je dana-napisana, vidimo pomen ljubezni, ki vlada v skupnosti, katera se je odločila in sprejema živega Boga, Jezusa Odrešenika. Zlo je povsod navzoče in na vse nas bruha svoje napade in nas ogroža, za zlo ni treba nikoli delati reklame. Če samo eden ve, kdo je kriv, naj najprej skuša sam rešiti vprašanje in ponovno pridobiti brata, ki je grešil; in to naj stori z ljubeznijo. 
Velelnik »prepričaj ga« ne pomeni, da mu greh očitamo, ampak da mu pomagamo, da ga pregleda pod vsemi vidiki, da bi spoznal nesmisel tega, kar je storil, in začutil potrebo po tem, da se osebno in prostovoljno poda na pot spreobrnjenja. Šele ko se to uresniči, nekdo lahko reče, da je svojega brata ponovno pridobil za dobro. Najlepšo razlago teh besed je napisal sv. Jakob v svojem pismu: »Če kdo od vas zaide od resnice in ga drug spreobrne, vedite, da tisti, ki grešnika spreobrne iz blodnje njegove poti, njegovo dušo reši iz smrti in pokrije množico grehov« (Ez 33,7–9).
Lahko pa se zgodi tudi nasprotno. Tedaj pride v poštev drug postopek, ki skuša omejiti širjenje zla in spolniti točno določeno zapoved postave: Stvar naj se ugotovi po izjavi dveh ali treh prič (5 Mz 19,15). Šele v primeru, da bi spodletel tudi ta poskus, je treba obvestiti celotno skupnost. V tem primeru ne gre za krščanski zbor, ki se zbere zaradi tega, da bi izrekel obsodbo, ampak da bi skušal ponovno pridobiti brata, ki je grešil. Vendar če ta tudi zbora ne bo želel poslušati, tedaj ne ostane drugega, kot da ugotovimo njegovo odtujenost – ne pripada več naši skupnosti. Sledi torej izobčenje, kar pomeni, da skupnost ne izreče nobene obsodbe, pač pa z bolečino ugotovi in uradno razglasi, da ji neki brat ne pripada več. V vsem odlomku se torej jasno kaže, da mora skupnost uresničevati svojo oblast v ljubezni, z željo po ponovni pridobitvi. Znamo danes tudi mi tako ravnati?
Velelnik »prepričaj ga« ne pomeni, da mu greh očitamo, ampak da mu pomagamo, da ga pregleda pod vsemi vidiki, da bi spoznal nesmisel tega, kar je storil, in začutil potrebo po tem, da se osebno in prostovoljno poda na pot spreobrnjenja. Šele ko se to uresniči, nekdo lahko reče, da je svojega brata ponovno pridobil za dobro. Najlepšo razlago teh besed je napisal sv. Jakob v svojem pismu: »Če kdo od vas zaide od resnice in ga drug spreobrne, vedite, da tisti, ki grešnika spreobrne iz blodnje njegove poti, njegovo dušo reši iz smrti in pokrije množico grehov« (Ez 33,7–9).
Lahko pa se zgodi tudi nasprotno. Tedaj pride v poštev drug postopek, ki skuša omejiti širjenje zla in spolniti točno določeno zapoved postave: Stvar naj se ugotovi po izjavi dveh ali treh prič (5 Mz 19,15). Šele v primeru, da bi spodletel tudi ta poskus, je treba obvestiti celotno skupnost. V tem primeru ne gre za krščanski zbor, ki se zbere zaradi tega, da bi izrekel obsodbo, ampak da bi skušal ponovno pridobiti brata, ki je grešil. Vendar če ta tudi zbora ne bo želel poslušati, tedaj ne ostane drugega, kot da ugotovimo njegovo odtujenost – ne pripada več naši skupnosti. Sledi torej izobčenje, kar pomeni, da skupnost ne izreče nobene obsodbe, pač pa z bolečino ugotovi in uradno razglasi, da ji neki brat ne pripada več. V vsem odlomku se torej jasno kaže, da mora skupnost uresničevati svojo oblast v ljubezni, z željo po ponovni pridobitvi. Znamo danes tudi mi tako ravnati?
Ni komentarjev:
Objavite komentar