22. nedelja med letom

Organ, s katerim človek posluša, razumeva in uresničuje "vsajeno mu besedo", je srce. "Kajti od znotraj, iz srca, prihajajo ljudem hudobne misli . . ." Tu, v srcu, kjer je človek sebi najbližji, na izviru življenja in vsakovrstnega snovanja, tu moramo iskati začetek sleherne prave dobrote in sreče in poglobljene, iskrene vernosti. 

Kaj je dobro in kaj zlo, kaj je človeka dostojno in Boga vredno, tega ne določa neko pravilo, neko izročilo starih, neki običaj od zunaj. Izhodišče presoje o dobrem in zlu je poučeno, razgledano človekovo srce.

Še preden gledamo na eno dejanja sama, nas uči JEZUS, naj pogledamo in ugotovimo izvir vseh dejanj.
Tako bi lahko rekli, da nas današnji evangelij spodbuja k razmisleku o kulturi srca.
Ogromni politični sistemi so bili že zgrajeni - in nekaj časa so tudi funkcionirali - na domnevi, da je človek bolj ali manj kompleksno bitje različnih vedenj, ne pa tudi svobode in enkratnosti.
Takšna družba lahko računa samo z zvitimi in podlimi načini umetnega dirigiranja in manipulacije človeka. Torej z neuspehom.

Nič bistvenega se ne more spremeniti, še najmanj pa izboljšati, če ne postanemo pozorni na to, kar se dogaja v človekovem srcu. V svet čistega, lepega, resničnega ter v svet dobrih odnosov lahko utira pot samo očiščeno srce.

V umazani posodi srca bo vse življenje umazano. Srečen si samo takrat, ko si srečen, sproščen, umirjen, vesel... v svojem bistvu, v srcu. Včasih rečejo za nekoga, da je srečen, ker je nap. bogat, ali zmaguje v športu, ali ima ta ali oni dar... pa sploh ni srečen v svojem srcu. Niti cel svet ti nič ne koristi, če svojega srca nimaš urejenega in odprtega za Boga, ki ti najprej očiščuje, umiva, osvobaja, pere srce! Čisto, neumazano srce je razbremenjeno, svobodno, lahkotno... in je osnova, temelj za srečo!

Le kdor se je osvobodil lakomnosti, zvijačnosti, zavisti, oholosti in vsakovrstne hudobne misli..., bo lahko sprejel vsak dober dar, ki prihaja od Očeta Luči. Njegovo srce bo neomadeževano, odprto Bogu, se pravi pozorno do ubogih in pomoči potrebnih. Še več: odprto bo za božje in Boga samega. "Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali" (Mt 5,8).

Če je bila vedno, ne samo pri Judih, marveč tudi v vsej zgodovini Cerkve, trajno navzoča nevarnost hinavščine, odtujene vernosti in nepristnega služenja Bogu, potem moramo tudi danes začenjati prenovo z iskreno kulturo srca in seveda - z molitvijo: "Gospod, izmij nam oči naših src z žarom svoje lepote, kajti vedno - tu in v večnosti, te je le čisto srce sposobno spoznati in ti služiti."