4. adventna nedelja

Blagoslovljena ti med ženami

1. Središčna podoba v božji besedi četrte adventne nedelje je Marija, mati Odrešenikova. V njej gleda Cerkev utelešeno pričakovanje in vrhunec hrepenenja po Mesiji. Grški očetje v svojih spisih radi ponavljajo vso zgodovino odrešenja, ki proti koncu adventa vzkipi v Marijinem radostnem spevu Gospodu zaradi njegovih velikih del.
Letošnja božja beseda predstavi Marijo kot blagoslovljeno izvoljenko, ki ne zgublja časa v samoogledovanju in samoobčudovanju zaradi slave, ki jo je obšla, marveč kot aktivno oznanjevalko vesele novice. Minil je čas tihega pričakovanja v nazareški samoti. Sedaj se podaja k sorodnici Elizabeti v mesto na Judovem.
Kar se je v njej dogodilo, mora postati oznanilo za druge, ki se bo razširilo preko stez in gričevja Judeje. Marijin "Bog z menoj" postaja Emanuel, tj. "Bog z nami". Komaj spočeti in še nerojeni Odrešenik je že zemeljski popotnik, po prvi oznanjevalki in misijonarki Mariji.
Tako se v Mariji dopolni oblika božjega prihajanja na zemljo, kot ga npr. izraža mati Terezija, ustanoviteljica misijonark božje ljubezni: "Sad tišine je vera, sad vere je ljubezen, sad ljubezni je služenje."

2. Adventna podoba Marije, vzornice in matere Cerkve, podaja še drugačno sporočilo za Cerkev in njene razne oblike življenja.
Iz mnogih klasičnih upodobitev Marije z Detetom veje ozračje nekakšne idilične čustvenosti: Marija oklepa otroka v svoj objem, kot bi ga hotela prikleniti le nase, v strahu, da bi ga ljudje ne ukradli. Podobno Marijinemu občutju pa se tudi Jezušček tesno privija v njeno naročje.
Več kot simbolična pa je podoba Marije, ki jo častijo male sestre Charlesa de Foucaulda: Marija je sklonjena naprej in otroka drži, kot bi ga hotela darovati in izročiti neštetim sprejemajočim rokam.
Lahko rečemo, da prav skrivnost Marijinega obiskanja razodeva njeno usmerjenost navzven: v radostno deleženje bogastva, ki ga nosi, z drugimi. Še nerojenega Odrešenika prinaša svetu, v katerega prihaja. V sodobni Cerkvi delujejo skupnosti, skupine in gibanja, ki včasih dajejo vtis, kot da si prisvajajo Kristusa in njegov duh. Zapirajo se v svoj prijetni, topli kotiček, v strahu pred strupenim vetrom sveta tam zunaj, pred grobostjo in umazanijo resnične vsakdanjosti. Raje bi videli, da Jezus ne bi bil nikdar stopil v puščavski prah, da se ne bi bil podal na viharno morje in da ne bi bil nikdar sedel za mizo s cestninarji in nečistnicami.
Marijina vera ni bila zapečkarska. Tudi ni bila podobna plamenčku pod mernikom, marveč nepokritemu svetilniku plapolajoče vere.

3. Elizabeta opiše Marijo kot tisto, ki je verovala. Verovala je Besedi, ki jo je sprejela in se ji izročila v službo. Verovati pomeni zaupati Bogu, ki ostaja zvest svoji besedi in spremlja človeka na njegovi negotovi poti.
V Bogu odtujeni svet prihaja Bog po mostu vere.
Kot Marija, tako postane tudi vsak vernik "teofor" ali bogonosec. Sv. Ambrozij je opisal to primerjavo med Marijo in vernikom, ko je dejal:  "Blagor ji, ki je verovala! Blagor pa tudi vam, ki ste njej prisluhnili in ji verovali. Kajti vsakdo, ki veruje, sprejme in porodi božjo besedo ter obrodi njene sadove. Tako naj prebiva v vseh vas Marijina duša, da bi proslavili Gospoda. V vseh naj prebiva Marijin duh, da bi se v Bogu radovali. In čeprav je samo ena Kristusova mati, je vendar v redu vere Kristus sad nas vseh."